Navihane očke zvedavo kukajo izza praskalnika, repek pomiga in zadnje tačke neumorno pobrcajo v pripravah na skok. Požene se za plišasto miško, medtem ko mlajša »sestrica« z zanimanjem opazuje njegovo večurno tekanje za igračami.
A vendar vedno ni bilo tako…
Prvič sva ga videla pred dvema letoma, ko se je kup razmršene in umazane dlake, pod katero se je skrival nebogljeni mucek, prikradel v bližino in proseče pogledoval na kupček briketov, ki sva ga pustila občasnim mačjim obiskovalcem. Z otožnim pogledom, ki bi zlomil še tako močno dušo, je čakal na priložnost. Čakal, da se vsi ostali najedo in ga spustijo v bližino. Bil je sam. Popolnoma zlomljen in apatičen. Kasneje sva izvedela, da je bil pred mnogimi leti skupaj z bratcem odvržen v naselje in prepuščen usodi. Bratca je kmalu izgubil… Nevajenega človeka, ga je lakota vseeno pognala v bližino hiš v iskanju drobtinic s katerimi bi vsaj malo potolažil svoj želodček. Postal je najin vsakodnevni obiskovalec.
Prišla je bolezen…
Nekega dne je žalostno zrl v kupček briketov. Poskušal je jesti, a ni šlo. Iz gobčka mu je pritekla rjava pena in vase ni spravil nič. Naslednjega dne se je nemočno stepel z bršljanom in med zibajočo hojo padel po stopnicah. Začasno je izgubil vid. Zavedala sva se, da mucek krvavo potrebuje pomoč. Poskušala sva ga ujeti, a sva lahko le nemočno opazovala, kako izginja v gozdu. Nekaj dni kasneje se je pozno zvečer obupan pojavil na vratih. Krvav, sestradan in v hudih bolečinah. Ušel je v hišo in si poiskal miren kotiček. Končno sva ga lahko ujela in odpeljala na dežurno kliniko. Sledili sta dve operaciji granuloma in sanacija stare poškodbe. Obiskovala sva ga vsak dan, odločena, da bo našel dom. Minevali so dnevi, ti so se zlili v tedne in tedni v mesece. Vsakodnevna najina prisotnost je v njemu prebudila nekaj, kar ni poznal. Iz njega je prišel čisto droben glasek. Mucek je zapredel, čisto majceno in nerodno.
Okrevanje in nova bolezen…
Mesece sva že skrbela za pozabljeno in staro mačje bitje, ga navajala na človeški dotik, najprej z debelimi rokavicami, nato z roko, ga navajala na igrače, ki jih ni poznal, ko je prišel nov šok. Diabetes. Sedela sem ob oknu. Pogled mi je uhajal na utrujeno, zgarano telesce, na pozabljenega mucka, ki se nama je usedel v srce. Po oknu so polzele dežne kaplje in po mojem licu solze. Je vse zaman? Počasi je dvignil glavico in me utrujeno pogledal. K sebi je stiskal malega plišastega ježka. Njegovo prvo igračko. Ne, moj dragi zlati fantiček, borili se bomo do konca. Imel boš lepo starost, pa čeprav kratko, sva odločena. Sledili so meseci na inzulinu, jemanje krvi in dajanje injekcij. Mucek je mirno prenašal, kot bi vedel, da bo vse v redu. In bilo je.
Mucek prede…
Kako čudovito ga je bilo opazovati, ko je odkrival svet v katerem je bilo zanj vse prvič. Prvi koraki po sobici, prva posteljica, prve igračke in prva posodica, ki je samo njegova. Divji in plašen mucek je počasi, s potrpljenjem in veliko ljubezni prilezel iz svoje lupine, ki je skrivala navihano in čudovito naravo mačjega lepotca. Kosmata bučka z iskrivim pogledom danes ne zna nehat presti. Ta zgodba ima srečen konec...mnoge ga nimajo. Mucek je našel svoj kavč…
Njegovo zgodbo smo pisali vsi…
…tisti, ki ga je brezbrižno iztrgal iz maminega naročja in odvrgel, midva, ki sva zanj skrbela in čudovito osebje na vaterinarski kliniki, ki se je mesece trudilo pri njegovem okrevanju. Predvsem pa jo je pisal Goldy, naš zlati fantiček, ki se je iz divjega mucka prelevil v popolno hišno, igrivo, scrkljano bitje. Mucka si ne izberemo sami, mucek izbere nas…
Petra Krsnik, 06.04.2019
Komentar