Dogodivščine malega Ozzyja

Sneg, prideš pomladi?

Sneg, prideš pomladi?

Po včerajšnjem neurju je iz okoliških hribov razpihalo še tisto malo snega, kar ga je zapadlo v preteklih tednih. Moje domače sem slišal reči, da ne pomnijo, kdaj bi bilo nazadnje tako malo snega. Jaz tudi ne. V mojem pestrem pasjem življenju sem se naučil, da je sneg nekaj najboljšega kar obstaja. Na televiziji sem že nekaj časa nazaj (takrat, ko je dejansko pozimi še padal sneg!) videl hecnega gospoda, ki je rekel ravno obratno - da ne mara snega, ker je kaos na cesti. Ne vem, na cesti mimo moje hiše ni nikakršnega kaosa, zato pojma nimam, o čem govori. 
Naj vam povem, zakaj imam sneg tako rad...
Prvič zato, ker je sneg zelo enostavno sredstvo umivanja. Nasploh nisem tak tip, da bi zelo detajlno skrbel za svojo higieno. Preden se name vsuje val kritik, naj povem, da se vsako jutro pridno umijem, pa vendarle ostajajo predeli mojega telesa, ki jih enostavno s svojim jezikom ne dosežem. Zato sem hvaležen, ko najdem vsaj malo snega na kupu. Všeč mi je namreč občutek, da se umijem, ko meni paše in ne, ko me v to prisilijo moji domači.
Dovolj je čisto majhna zaplata snega in srečno se valjam v njem. Umijem se povsod - najbolj seveda po hrbtu. Za glavo poskrbim tako, da jo potisnem kar se da globoko v sneg. Všeč mi je vonj snega, tako naraven je.
Drugič zato, ker me sneg malo ohladi. Pozimi namreč puščam svojo grivo malo daljšo. Saj veste, da se ne prehladim. In tako mi je kdaj pa kdaj tudi vroče. Na snegu se hladim tako, da z nogami stopim v (po možnosti) cel sneg, trebušček pa želim povsem imeti v tej 'naravni hladilni skrinji'. Deset sekund in že mi ni več vroče.
Tretjič: Obožujem kepanje. To je igrica, ki se jo igram z mojimi domačimi. Ko zapade dovolj snega, moji domači s svojimi rokami iz snega oblikujejo kroglice, velike kot teniške žogice. Potem jih vržejo v zrak in moj cilj je z gobčkom ujeti čim več kroglic snega. Pri tej igri zelo uživam, ker sem kot mali žabec, veliko skačem.
Mi pa ena stvar ni povsem jasna. Ko mi moji domači pokažejo oblikovano kepo v svojih rokah, jo jasno vidim. Če pa je po metu v zrak slučajno ne uspem uloviti, za vedno izgine. Čarovnija. Kepa izgine. Naučil sem se, da kepa izgine, teniška žogica pa, če je ne ulovim, ostane. In ravno zato je kepanje zabavno. Cilj kepanja je torej rešiti kepo pred izginotjem.
In zadnji razlog, zakaj obožujem sneg, je: SANKANJE! Z mojimi domačimi se na sankanje odpravim v okoliške planine. Poleg tega, da zares uživam v naravi in družbi mojih domačih, je sankanje zame več kot sprehod in hoja v hrib. Pri tej dejavnosti sem namreč zelo koristen - vprežen sem namreč v sani in nato jih vlečem do vrha, do koče. Pri tem se počutim kot pomočnik Božička, jelenček. Slišal sem že, da nekje daleč stran od mojega doma, tudi ostale pasje prijateljčke tako postavijo v vrsto in jih vprežijo v sani. Ha, mislim, da bi mene morali sprejeti v ekipo za pasjo olimpijado, disciplina: vprega. Nisem ravno hiter, sem pa zelo vztrajen!
Ko privlečem sanke do koče, me moji vedno pohvalijo in jaz jih, medtem ko oni pijejo čaj, pridno čakam.
In nato sledi zabaven del: spust v dolino. Ko sem bil še mlajši, so me punce, ki sedijo na zadnjem delu sani, vzele v naročje. Fantje so po navadi spredaj, ker znajo dobro zavijati. Takrat mi, se spomnim, ni odgovarjalo, da sem bil stisnjen, kot salama v sendviču med dvema članoma družine. Zato sem spredaj sedečemu fantu skočil na rame in opazoval, kako hitro drvimo. Levi zavoj - nagnil sem se v levo. Desni zavoj - v desno. Hitro sem osvojil to sankarijo.
Sedaj pa, ko sem že velik, raje vidim, da se moji domači kar sami tiščijo na tistih majhnih sankah. Jaz raje tečem poleg.
In tako smo dogovorjeni, da tekmujemo, kdo bo prej v dolini. Moji domači na sankah vedno goljufajo. Kako to vem? Ker uporabljajo prepovedane substance - smeh!
Da bi jih malo upočasnil, glasno lajam in hitim v dolino.
In najbolj hecno od vsega je, da me gledalci ob progi (to so tisti ljudje, ki šele hodijo proti koči), glasno spodbujajo in se mi smejijo. Vsi navijajo zame. 
Zima je že dolgo tu, snega pa nikjer. Tako zelo si ga želim, da sem ga sanjal... Danes na sprehodu sem videl poln breg trobentic. Mogoče sneg letos pride spomladi. Stiskam svoje kepice, da bo res prišel.
Moje dogododivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu:@dogodivscine_malega_ozzyja
Poln presenečenj in potepi v znano

Poln presenečenj in potepi v znano

Pred dvema letoma (ali mogoče pred tremi, nisem tako siguren, čas namreč hitro teče) sem se z eno od mojih punc in njeno dobro prijateljico Nino odpravil na Kriško goro. To je navidezno nedolžen kucelj, ki ga vsak dan občudujem na jutranjem sprehodu. Člani moje družine, nasploh obožujejo hribe, vendar za Kriško goro pravijo, da je pujsa. No, malo bolj sočen izraz uporabijo, vendar se takemu gospodu, kot sem sam, ne pritiče tako grdo govoriti. 
V glavnem - Kriška gora ni med njihovimi top okoliškimi hribi, ker pravijo: "da je sam en ljubi hrib, nič ravnince za malo izdihat." Vendar se kljub temu vsaj trikrat letno odpravijo na to meni pač ljubo goro, ker ponuja prečudovit razgled tako po poti, kot na vrhu.
In tisti dan, smo se osvojiti ta kucelj (ne)sreče namenili jaz, ena od mojih punc in njena prijateljica Nina. Iz doline smo krenili okoli osme zjutraj, saj je bil po podatkih čudnih stricev iz televizije, ki malo mahajo in včasih kažejo sonce, včasih dež, snega skoraj ne več, pred nami vroč poletni dan. In za rano uro sem bil hvaležen tudi sam, ker mi je velikokrat čez dan v poletnih dneh enostavno 'vroče k pes'. 
No, in smo hodili. Jaz, priznam, sem bil tisti dan siten kot nevemkaj, ampak sem imel za to svoje razloge: slišal in vohal sem ovce in koze, pa krave, ki so se pasle tam nekje v okolici. In zavoljo mojega teženja, me je ena od mojih punc izpustila iz povodca. Srečen sem bil. Tekel sem na vse strani, vendar se nikoli nisem upal oddaljiti tako daleč, da bi izpustil moje domače izpred oči. Strah me je bilo neznanega.
Tisti dan sem si rekel, da bom ta strah premagal in ker sem že 'velik fant', kot mi pravijo moji, sem se počutil pripravljenega na veliki svet. Načrt je bil, kot se spomnim, nekako takšen: biti nekaj časa priden in hoditi poleg. Nato pa, ko bo ena od mojih punc kot nora klepetala s prijateljico, skrivno pobegniti in pozdraviti ovce, se malo družiti z njimi in se nato tako skrivno, kot sem odšel, tudi vrniti. V mojem načrtu bi to trajalo samo par minutk. Nihče ne bi opazil moje odsotnosti.
In sem spravil ta enkratni plan v tek. Zelo sem se zabaval. Koze in ovce so res fine, z njimi bi lahko celo živel. Bistvo je v pristopu k stvari, vam pravim. Če pristopiš mirno, se ne prestrašijo in te po parih sekundah čreda vzame za enega od svojih. Nato mirno hodiš malo po travi, kakšno poješ in to je to. Pasji lajf! In ob tem črednem uživanju, sem v omami izklopil svoja ušesa in pozabil na čas... 
Seveda sta me med tem časom ena od mojih punc in njena prijateljica divje iskali po celotni gori, hodili gor in dol po hribu, klicali moje ime in na robu solza skoraj obupali.
Prijateljica Nina je tisti dan sama pri sebi prisegla, da nikoli ne bo imela psa, saj je z njimi samo križ. In še Kriška gora se ji je zamerila in od tega dne tudi ona misli, da je pujsa. Seveda, če jo je pa v iskanju mene morala prehoditi trikrat. Gor in dol. In še brez glasu sta skoraj ostali.
In nato sem, kot bi me predramil, nekje v daljavi slišal poznan glas in se spomnil, da je sedaj ena od mojih punc že opazila, da me ni in me išče. Ni me bila vesela, ko sem se odzval njenemu klicu. No, bila me je vesela, ampak je bila jezna in razočarana. To sem opazil v njenih očeh in glasu.
Zato sem se tisti dan odločil, da svojih solo potepov v neznano (vsaj v hribih) ne bom več izvajal. Solistični potepi so tako rezervirani samo še za okolico doma in se imenujejo potepi v znano, da ne bi koga preveč skrbelo.
Pasja častna, da sem v hribih od tedaj naprej res ekstra priden. 
In tako smo se minulo soboto po dveh ali treh letih zopet odpravili v hribe jaz, ena od mojih punc in njena prijateljica Nina, ki incidenta z mano na Kriški gori ni nikoli zares pozabila. Mi je pa rekla na koncu sobotnega izleta, da sem jo zelo presenetil s svojo tokratno pridnostjo. Rekla je: "Pa Ozzy, ti si čist drug pes. Zelo si priden!" 
Ha! Poln presenečenj sem, vam pravim. Je rekla, da si bo morda kdaj umislila psa.
V soboto smo šli na Križno goro. Očitno, da imata prijateljici radi, če je ime hriba povezano s križem. No, vesel sem, da sta me vzeli s sabo in se me nista odkrižali in pustili doma. Deklet nisem slišal, da bi rekli, da je Križna gora pujsa, kar velja za Kriško. Najbrž zato, ker sta jo prehodili le enkrat... 
Moje dogododivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu:@dogodivscine_malega_ozzyja
Pes beseda!

Pes beseda!

"Novo leto, nove zmage", je stavek, ki sem ga slišal najmanj 5x ta teden. In res je, nekaj novega visi že v zraku. Tako sem se tudi jaz, Ozzy, gurmanski pes, hribopes, necrkljivec in samosvojček odločil, da si bom letos prvič postavil novoletne zaobljube.
Samo tri sem si postavil, saj sem se v svojem pet in pol let dolgem življenju naučil, da od viška kdaj boli glava in če si zadam preveč, bom prehitro obupal.
Moja prva novoletna zaobljuba je povezana s hrano in ta je : JEJ VEČ!
Slednje seveda ni povsem odvisno od mene, pač pa od mojih domačih, ki mi odmerjajo količino mojega kosila. Zanimivo, v zadnjih dneh oziroma večerih sem po televiziji poslušal samo reklame o hujšanju, jaz pa sem se odločil ravno obratno. Moj plan je tak, da bom še bolj vztrajno skakal po vratih kuhinjskih omar in praskal z večjo vnemo. Vse dokler ne prileti vsaj kakšen piškotek. Seveda bom končni uspeh moje novoletne zaobljube videl pri moji Klari na tehtnici.
Druga zaobljuba: VEČ PASJIH PRIJATELJEV!
V vasi, kjer sem doma, me poznajo vsi. Sem samooklicani kralj ulice in temu primerno se tudi obnašam. Vsak, ki pride mimo po ulici, ga ovoham, pa naj bo pes ali človek! No, ljudi malo povoham in če nosijo vrečko, me zanima, če se v njej skriva priboljšek zame, to je pa tudi to. Pse, ki pa bi morali biti moji prijatelji, pa najprej ovoham, nato pa se začnem repenčiti nanje in jih poditi iz mojega teritorija. Sem pravi kralj, vam pravim. Mojim domačim gre moje vedenje strašno na živce. Na vse pretege me želijo naučiti, da nisem sam na svetu. No, naj poudarim, da sem stran od doma čisto drugačnih manir - priden, ubogljiv in predvsem tiho. Zato sem se letos odločil, da bom navade iz sprehodov, prenesel tudi v okolico doma. Tej odločitvi je pripomogel tudi incident izpred dveh tednov, ko sta se ena od mojih punc in mimoidoči začela prepirati o mojem uličnem kraljestvu. Sem slišal moje domače, kako so govorili, da je šlo za tipično slovenski prepir - glasno govorjenje, zemlja, moje, ne ni res, policija, občina... Nič ne razumem več.
Tretja zaobljuba: POKAŽI DOMAČIM, DA JIH IMAŠ RAD!
Sem ugotovil, da ne vem, če oni to sploh vedo. Čeprav bi lahko vedeli, saj sem pri izkazovanju ljubezni precej očiten. Ko me čohljajo, renčim. Ko me vzamejo v naročje, renčim. In silim iz naročja na tla po 5 sekundah. Kratko, a sladko, pravim temu. Odnesem jim copate. Zanje lovim sence in glasno odganjam neznance. Jim gledam globoko v oči.
Sem vam rekel, da sem precej očiten. Sedaj sem se odločil, da jih bom razvajal in podaljšal čas crkljanja iz 5 sekund na 15! 
Vidim, da sem si zadal kar velike spremembe. Če bom uspešen, vam poročam ob koncu leta. 
V novem letu si nasploh želim veliko korakov, sploh tistih v hribih. In na morju. In pri sosedah. Pa zdravja. Da me bodo noge dolgo držale in daleč nesle. Želim si tudi veselja ob vsakem kosilu, ljubezni ob vsakem renčanju in prav enako in vse najlepše želim tudi vam

P.S.: Ena nič zame in za uspešno izpolnjevanje moje prve novoletne zaobljube! Danes sem imel pestro noč - včeraj sem pojedel preveč, na večernem sprehodu nisem imel časa in zato nisem zdržal do jutra. Sajvestekaj! Samo povem, da sem pes beseda!
Lahko me spremljaš tudi na Instagramu:@dogodivscine_malega_ozzyja
Nič kaj zvezdniški vsakdan

Nič kaj zvezdniški vsakdan

Pred hišo je poštarju (ali pa morebiti smetarju, hmmm?) padla na tla revija, ki sem jo dodobra prevohal. Na cesti je namreč ležala čisto sama in res nekako ni sodila v celoten okoliš. Revija se je odprla na strani, ki opisuje, kako dan preživijo slavne osebe. Zato sem prišel na idejo, da bi, kot po celi vasi znan pes, danes to naredil tudi sam. No, pa začnimo.

8.00: Odprem oči in naredim kratko analizo noči in sanj. Po navadi sanjam o slastni hrani, če me tlači nočna mora pa o veliiiikem in krvoločnem volku, ki me lovi po gozdu. Nato vstanem in se pretegnem. Čakam.
8.00 in deset sekund: Eden od članov moje družine stopi skozi vrata, ki vodijo v klet in na dnu ga čakam, migajoč z repkom. Enostavno vesel sem, ker se je končno začel moj dan. Nato odskakljam čez točno 18 stopnic.
8.01: Lulam. Grem na sprehod. Lulam.
8.06: Kakam in sem na sprehodu. Vsako jutro grem na sprehod v bližnji gozd, kjer poznam vsako najmanjšo podrobnost. Ste vedeli, da v gozdu kakam vedno na istem mestu? Moji pravijo, da gnojim smreko. Saj res zadnje čase nekam dobro raste. Samo malo me skrbi, da zaradi dobre rasti ne bo kdo ukradel mojega wc-ja (to je moja smreka) in ga uporabil za svojo božično dekoracijo. Hmmm. Zagotavljam vam lepoto, ne jamčim pa prijetne božične arome.
8.13: Lulam že desetič. Obenem renčim na Charlija, psa s katerim se ne razumem najbolje, ki je bil očitno tokrat na sprehodu pred mano.
8.45: Pridem domov. Očistim tačke v brisačo, ki mi je namenjena in me čaka ob vhodu v hišo. Nato stečem pred spalnice in preverim, če je kdo od mojih doma. Če so, malo praskam po vratih in mi odprejo. Potem se malo (res zelo malo) crkljam. Pri mojih puncah je dovoljeno tudi crkljanje v postelji, pri fantih pač ne. Bog ne daj, da bi kdo izvedel. Bi bili kar hudi. Najbrž bi se moje punce potem raje stiskale k meni kot k njim in bi se počutili ogroženo. Hja, tako je to. Imam pač šarm in sem rojen lepotko.
9.16: Eden od fantov opazi sledi tačk na posteljnini. Upsss. Skrivam se. Kriv sem pa sam, ker nisem dobro očistil tačk.
10.30: Malo grem ven, sam naokoli. Prvi postanek: soseda Neli. Z njo se najraje lovim po travniku. Zelo je hitra in moj cilj je ujeti jo. Slišal sem, da je Neli na dieti in mora čim več teči. Čeprav ne vem, kaj pomeni dieta, se sliši precej zabavno: moraš se loviti in čim več teči. In jaz ji, kot vzoren sosed, rad pomagam pri tem.
13.00: Ležim na sončku in malo dremem. Včasih me zmoti kakšen nadležen zvok.
15.30 in niti sekundo kasneje: Kosiloooo. Težko ga dočakam vsak dan. Najraje imam malo briketov, zmešanih z žlico mokre hrane za pse. Oooooo, fantazija. Vse mi pošlje moja Klara.
16.30: Popoldanski sprehod je moj najljubši del dneva. Destinacija? Neznana. Po navadi do trgovine (skupno prehodim 4km), do bližnjega mesta (skupno prehodim 8km), krog okoli vasi (2km). Odvisno od dneva, vremena in počutja. Vedno mi je fino.
19.00: Prihod domov in začetek celovečernega lova na sence pod stopnicami.
19.30 in ena sekunda: Crkljanje pri domačih.
19.30 in 25 sekund: Zopet lovim sence.
20.35: Moji mi dovolijo malo nočnega življenja. To se mi zdi ful fino. Z glasnim lajanjem zbudim zgodaj speče prebivalce naše ulice, morda celo celotne vasi. Priznam, malo se bojim teme, zato jo glasno odganjam. Sicer pa grem na solo sprehod do bližnjega potoka, ker je v tamkajšnji travi in rastju največ dogajanja, ki ga slišim. Vmes srečam Neli in vidim, kako hrano krade iz sosedove komposti. Najbrž je lačna od najinega lovljenja. Zadnjič sem ji odstopil piškotek iz adventnega koledarja. Bila je zelo vesela. Obljubil sem ji, da njenih nočnih sprehodov ne bom omenjal nikomur. Pa sem zadnjič slišal, da je bila zasačena.
21.00: S težavo in upiranjem, sem namenjen proti svoji spalnici. Včasih ponočujem in sem pokonci do 22.00. To mi ni všeč, ker mi malo ritem potem ponagaja. Kot takrat, ko se premakne ura.
Vidite, glede na to, kakšen zvezdnik sem, imam kar normalno življenje, kajne?
Lahko me spremljaš tudi na Instagramu:@dogodivscine_malega_ozzyja
Mišolovec

Mišolovec

Eden od članov moje družine je ta teden s kleti prinesel svoje zelo zimske čevlje, ki jih čez poletje vsako leto pridno pospravi. Da v bivalnih prostorih ni vsega preveč, ga v to dejanje prigovori najbolj redoljubna članica moje družine. In ko jih je želel obuti, je ugotovil, da so pogrizeni.
Ves razburjen je prišel do ostalih in potožil, da imamo v kleti najbrž kakšno miško, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi jaz dosegel čevlje na tako visoki polici in jih tako pogrizel. Potem pa se je obrnil k meni in me prav resno vprašal, če kaj vem o nočnem premikanju in mišji sostanovalki. Častna pasja, da se mi sanja ne. Nasploh se lahko ocenim, da nisem tip psa, ki ga zanima grizenje čevljev in copat. Čevlji smrdijo, ker so v njih noge. Noge pa smrdijo, ker iz rite rastejo, vedno pravijo moji.
Ko sem bil še mlajši, sem rad grizljal svojo pasjo uto in ročaje predalov, oboje z namenom pustiti lasten pečat in še, da so vsi vedeli, kdo je pasji gospodar hiše in ute. Pri copatih se to ne izplača - dobiš samo jezne poglede in preden se uspeš komurkoli pohvaliti, so copati že v smeteh.
Nato so moji opazili, da je nekdo začel grizljati popolnoma novo, v plastični ovoj zavito čokoladno bonboniero. Zopet sem bil zaradi višine postavljene bonboniere opran vseh sumov nedovoljenega malicanja in napadov na slastno čokolado.
Pa vendar se mi je zdelo, da je malo krivde tudi na meni. Saj veste, moji predniki so bili izvrstni lovci, jaz pa nisem slišal niti majhne miške, ki se je domnevno smukala levo in desno dva metra stran od mene.
Odločil sem se, da bom to spremenil in napel sem svoja ušeska, kot so to počeli moji lovski predniki. Kmalu je postalo jasno, da imam lov v krvi. Postal sem namreč tako obseden z lovom na miško, da še spat nisem mogel. Slišal sem, kako je ukradla korenček, se povzpela v shrambo in začela jesti moko, le jabolka ji niso prav nič dišala. In jaz sem vztrajno skakal, gledal in opozarjal moje domače na lokacijo moje nove cimre.
In tretji dan divjega lova sem jo uspel stisniti v kot in ji postaviti svoj ultimat. Življenje ali denar sem zabevskal v pasjanščini. Itak me ni zaštekala. Pogledala me je s svojimi prelepimi temnimi očki in malo se mi je zasmilila, a jaz sem že videl, kako me moji kujejo v zvezde in bom v zahvalo za ulovljeno malo nadlogo dobil najboljše kosilo, kar ga premore svet.
Kot bi trenil, sem jo ulovil in jo imel v svojem gobčku. Potem me je popraskala po jeziku in zato sem se ustrašil in jo posledično spustil. Ušla je za škatlo s ploščicami, za vinski sod in ostalo kramo. Dva od članov moje družine sta bila priča temu dogodku in sta videla moj uspešen ulov in neslaven spust, predvsem je bilo to zanju znamenje, da miška obstaja.
In še, da bo od starosti umrla, če bosta čakala, da jo ulovim jaz.
Razočaran sem bil, ko sem bil izločen iz lovljenja miške. Tedaj je moje spretnosti nadomestila kletka, kamor so člani moje družine nastavili sirček. Malo sem bil ljubosumen na mišjo cimro - ona je dobila sirček samo zato, ker naj bi miške imele rade sir. Ni ji bilo treba niti pokazati trikov, ki jih moram jaz tako vztrajno ponavljati. In še, stavit grem, da sem v trikih precej boljši, kot ona.
Vendar pa imava z miško očitno nekaj skupnega - obema hrana očitno pomeni življenje, saj se je miška ujela v kletko s sirčkom. Preden bi se uspel z njo pogovoriti o najljubših posladkih, so jo domači odpeljali v gozd.
In tako so mislili, da so opravili z mišjo nadlogo. Tudi jaz sem bil vesel, ker sem mislil, da bom spet lahko (brez prisluškovanja nepovabljeni gostji) v miru spal.
Oh, kako sem se motil.
Na poti po stopnicah, namenjen v sladkemu spancu naproti, sem najprej mislil, da imam samo prisluhe, nato pa so ob mojem pogledu gor kar naenkrat vame zrle velike, temne očke. Nisem si želel spet nove cimre, zato sem se zapodil proti njej. In mojim domačim se je ponavljanje teh mojih spretnih manevrov zdelo nadvse nenavadno. In tako so zaradi mojega čudnega obnašanja ugotovili, da imamo v kleti hiše, kjer živim, vsaj še eno miško.
Moram vam povedati, da smo sedaj uspešno ujeli dve miški, 50% po zaslugi sirčka, ostalo pa po moji zaslugi. Sem zelo ponosen nase, saj se moji domači  zanesejo name. Jaz pač miško zares čutim in slišim, oni pa ne. Zato kletko s sirom nastavijo tja, kjer jaz čudno manevriram.
So mi rekli moji domači, da miške zunaj zebe in pridejo na toplo in tja, kjer je hrana. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo spravile tudi na mojo hrano, ki mi jo pošlje moja Klara. Danes zjutraj so moji domači opazili luknjo v žaklju. No, sem vam rekel, da je miškam, kot meni, všeč hrana. In to ne vsaka, vendar le tista, ki je najboljšega okusa. 

 

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Za piškotke vse!

Za piškotke vse!

Pred vrati je veseli december in že komaj čakam (sicer precej neslavnosten) prižig lučk na domači novoletni jelki. Najstarejši član moje družine vsako leto namreč benti, zakaj so vse lučke tako zapletene in se sprašuje, kdo jih je prejšnje leto pospravljal. On, jaz to vem.
Vsako leto se čudim, kako udobno je pravzaprav ležati pod smrečico. Seveda je to zato, ker vedno, ko se uležem spodaj, dobivam pohvale mojih domačih v smislu: "Oooo, kakšno lepo darilo je pod smrekco." S tem mislijo mene.
Pri nas doma se sicer vsi branijo predbožične evforije. Itak. Že na začetku novembra je iz trgovine domov prišla ena od mojih punc, precej razburjena. Je rekla ostalim članom: "A veste, da je v trgovinah že božična krama? Čist so pošizili. "
A kdo to razume? Jaz sem pa vesel, da je temu tako. Moja Klara mi namreč iz svoje trgovine pošlje najboljšo božično hrano za pse na tem svetu. Mnjamsi. Moji pasji prijateljčki, to morate preizkusit!
Vrtenje v krogu in prosjačenje je od vsega dobrega tako na mojem vsakodnevnem redu. Mojim to ni prav nič všeč in včasih se vnamejo burne debate o tem, ali sem jaz res vzgojen pes... Hmmm, spet ne razumem tega. Seveda sem vzgojen, halo! Vzgojen sem do te mere, da se nikoli glasno ne pritožujem, ne kritiziram, nič grdo ne govorim. In še znam res par ful kul stvari. Ležem na prostor. Sedem. Dam petko. Dam tačko.  Znam hoditi poleg. No, to slednje je odvisno od vonjav v okolici, prisotnosti drugih pasjih prijateljčkov in od tega, ali si zjutraj umijem ušesa. Včasih pač pozabim.
Gotovo se sprašujete, kje sem se naučil prej naštetih trikov. Ne, nisem hodil v pasjo šolo, sem doma izšolan učenjak. Na začetku je bilo kar težko, ker nisem razumel, kaj moji domači želijo od mene, ko rečejo: "Sedi!" Sem pa kar hitro dojel. In ko sem naredil, kar so želeli, sem dobil piškotek. Oooooh, ti časi sreče. Pojedel sem jih malo tono.
Najbolj sem se zabaval, ko sem se učil ukaza 'DAJPETKO'. Gre za akrobatski trik, ki mi še danes dela malo težav. Ko vidim piškotek, vem, da mi je namenjen. DAJPETKO in jaz bi se moral postaviti na zadnji tački, eno od sprednjih tačk bi moral imeti spuščeno, z drugo pa udariti v dlan mojih domačih. Vendar zakaj bi dvignil samo eno tačko, ko pa lahko dvignem obe. Ena ni nobena. In zato se na DAJPETKO odzivam z obema sprednjima tačkama in poskakujem, kar nariše nasmeh mojim domačim na obraz in zato dobim piškotek. Pa saj znam tudi pravo verzijo, vendar je zabavno kdaj narediti kaj narobe.
Moji domači so mi ta teden povedali, da bom imel cel december ponavljanje naučenih stvari. Kar pomeni samo eno - veliko piškotkov! Se zelo veselim. Vendar pa ti piškotki ne bodo čisto navadni, pač pa bodo iz pasjega adventnega koledarja, ki mi ga je poslala moja Klara. Komaj čakam, da se odštevanje do božiča zame začne.
Vsak dan bo drugačen okus piškotkov. Super, ker mi bodo spet norele moje gurmanske brbončice. Sem si pa zadal posebno misijo. Vem, da je adventni koledar narejen 1 dan - 1 piškotek. Jaz bom moje domače tako navdušil s svojim znanjem in triki, da mi bodo z veseljem namenili kar dva, tri, štiri, pet, kar vse piškotke naenkrat. Zagotovo mi bo uspelo.
Ko bodo piškotki iz adventnega koledarja pošli, bom imel malo časa za oddih. Ker po vsakem napornem treningu, je potrebno malo počitka. In jaz ga bom izkoristil za lovljenje senc, tokrat pod smrečico.

In še, kaj je lahko na tem svetu bolj zabavnega, kot zrenje samega sebe v odsevu novoletnih bunkic. In, ko se nočeš več videti, jih enostavno sklatiš iz smreke in vola - milijone drobcev roma v koš za smeti. 

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Je moj najljubši parfum ubil pralni stroj?

Je moj najljubši parfum ubil pralni stroj?

Ko grem poleti z mojimi domačimi v planine, me tam vedno pozdravijo prijazne krave. Že v sredini septembra so okoliški kmetje prignali krave v dolino, ker pravijo, da je v hribih mraz. Tako kot lastovke, se tudi krave čez zimo preselijo v tople kraje. In trenutno domovanje (sicer hribovskih) krav je polje, kamor grem vsako jutro z mojimi na sprehod. Krave me že dobro poznajo in skupaj uživamo v druženju.
Najraje imam najmlajše člane kravje družine. Ti se me nič ne bojijo in ko jih pridem pozdravit vsako jutro v njihovo ograjo, so edini, ki mi pustijo, da jih malo ovoham.

Krave na polju so res prava družina, imajo se zelo rade, kot jaz in moji domači. To vem zaradi tega, ker se rade objemajo. V teh dneh, ko neprestano pada dež, so krave na kupu in si izkazujejo svojo ljubezen. Mogoče jih tudi malo zebe, vendar sem siguren, da so samo romantične. Sem zadnjič slišal na polju pesem, ki je šla nekako takole: "Dež naj pada, sam da ti maš mene rada!" Nisem siguren, ali jo je pela krava, ali ena od mojih punc. Najbrž krava, ko se je objemala z drugo.

Krave pa so zame pomembne predvsem iz razloga, ker zagotavljajo najboljši parfum na celem svetu. Chanel št. 5 za pse. Meni noro dobro diši in vedno ga rad uporabim, če me le tisti, ki me pelje na sprehod, ne opazuje. Nanos parfuma je zame precej enostaven. Zagledam ga in hop - s celim telesom skočim vanj. Moji domači parfumu pravijo 'kravji drek', a meni se zdi to enostavno žaljivo. Oni se lahko špricajo z vsem mogočim, jaz pa ne, a kako?! Mene njihovi parfumi pustijo zbegane, ker jih menjavajo kot po tekočem traku in moj smrček potem ne ve, kdo mu daje jesti, kdo ga vodi na sprehod in tako dalje.
Jaz pa sem zvest mojemu kravjemu Chanelu, ki diši po naravi. Nasvet za moje pasje prijatelje: če želite dišati, kot jaz, se povaljajte v to reč, ki je mimogrede zastonj (pomemben podatek za vse Gorenjce!). In za razliko od človeških parfumov, ki s časom bledijo, je ena od krasnih lastnosti tega pasjega parfuma ta, da dlje kot je na mojem kožuščku, bolj omamno diši.
V soboto zjutraj sem, na jutranjem sprehodu, izkoristil možnost in se povaljal v parfum, ki je bil prvovrsten - svež in zelen, kot trava. Ko sem se hotel malo pohvaliti pred eno od mojih punc, me je ta zgroženo pogledala in mi rekla, da sem pujs. Moral sem po hitrem postopku domov in takoj v penečo kopel.
Voda, ki je tekla proti odtoku, je bila črna.
In tako je moj parfum splaval skupaj z mojo željo omamno lepo dišati.
Kopanje mi je fino, dokler ne pridemo do umivanja glave. Najbolj uživam v delu, ko se otresem. Kapljice vode pršijo po celotni kopalnici in tisti, ki me umiva kriči, naj neham. Ampak jaz vem, da se ob tem tudi on zabava. Nato me, kdor me kopa, osuši z brisačo. Nihče ni najbolj natančen pri tem početju in ostanem vedno malo vlažen. Posušim se na preprogi, ki krasi jedilni kot.
Za soboto zjutraj je bilo kopanje, ki je trajalo 20 minut, kar precejšen šok. In meni se je zdelo, da pasji šampon ni niti približek prejšnjega parfuma. Moji domači so seveda trdili drugače - da omamno dišim in sem pravi lepotec.
Haloooo? Nič mi ni več jasno. Kako nam vsem skupaj lahko diši salama, pri 'kravjem dreku' pa smo si tako različni - jaz ga obožujem, moji ravno obratno. Kako nimam prav nobene besede pri tem, kako bom dišal? Jaz svojih domačih ne vržem pod tuš, pa mi marsikdaj ni všeč njihov vonj.

No, samo vam bralcem bom povedal, da v resnici malo štekam moje domače. Če bi oni raje imeli vonj po "kravjem dreku", bi si namesto mene, Ozzyja, psa, pač nabavili kravo. Po možnosti bi ji nadeli ime Ozzyka. Kaj pa veš. Oni imajo radi mene, moj vonj in moj kožušček.
Zato svečano obljubljam, da bom priden in se ne bom več valjal v kravjek.

Hecno pa je od vsega najbolj to, da se je pokvaril pralni stroj ene od mojih punc. Kot sem slišal, je bil poln mojih brisač, s katerimi domači čistijo moje blatne tačke in so bile uporabljene tudi med sobotno jutranjo "kravjo" intervencijo. Hmmm, naključje ali je moj parfum s svojim krasnim vonjem ubil tudi pralni stroj? Ali je bilo na koncu ravno obratno?

Kako opozarjam na menjavo pralnega stroja, pa obvezno poglej na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Ajga, doma sem!

Ajga, doma sem!

Ste se vprašali, kdo je ta največji srček na zgornji fotografiji? Zajček ali pasji mladiček?
Naj vam malo namignem.
To sem jaz, Ozzy. Točno pet let nazaj. Me ne bi spoznali? Gotovo so kriva moja velika ušeska.
Ta teden obeležujem peto obletnico prihoda v hišo, ki ji s ponosom pravim dom. Bilo je sončno jesensko jutro, ko sem se z mojo mamico Bibo še zadnjič divje podil po travnikih kmetije, kjer sem preživel prva dva meseca svojega življenja. Niti slutil nisem, da prihaja dan, ko bom zapustil sorojence in se podal v nov svet. Niti slutil nisem, da se moji domači z drugega konca Slovenije odpravljajo na pot, iskat mene.
Prej jih nisem nikoli videl. Ampak slišal sem, da so moji videli fotografijo mene in mojih bratov in sester, pa sem jim jaz padel v oči. Ljubezen na prvi pogled, pravijo moji temu.
Tisti dan sem prvič obiskal veterinarja in dobil svoj potni list. Ko boste prišli k meni na obisk, vam ga bom pokazal. Ker imam tudi slikico v njem. In z njim grem lahko na morje v naš kamp. V mojem potnem listu najdete tudi potrdila, da sem cepljen po vseh pravilih.
Od dobre prve izkušnje z veterinarjem, mi tudi pet let kasneje obisk pri njem ni noben problem. Moji se vedno šalijo, da grem na servis - se stehtati, na pregled zob in ostalih mojih organov in funkcij. Ne bi vedel točno, kaj vse veterinar pregleda, toda vedeti, da sem zdrav, me vedno znova pomiri. Ponosno odidem s piškotkom prav vsakič.
Tisti dan, ko sem postal 'v svet poslan deseti brat', sta me dva člana moje družine prišla iskat z avtom. In prvič sem doživel svet. Veterinar je pred tem mojim svetoval, naj med vožnjo ne gledam preveč ven.
Ampak to je ravno zabaven del. Skočil sem na sedež v avtomobilu in opazoval vse okoli sebe. Staro mamo, ki je vozila 80 na uro po avtocesti, frajerja v Poršeju in voznika tovornjaka, ki je pokadil svoj cigaret in ga odvrgel skozi okno na cesto. Ravno ti ogromni tovornjaki so me kar malo prestrašili. Lajal sem na skoraj vsakega, ker sem jim hotel povedat, naj malo utišajo to hrumečo zadevo.

Ko smo prispeli domov (seveda se mi takrat ni niti sanjalo, da bom živel tu), sem se malo igral na travi pred hišo. Nisem vedel, da moji mislijo mene, ko so nekoga klicali 'Ozzy'. To je od tega dne dalje moje ime. Samo moje.
Vsi sorodniki mojih domačih, so jih spraševali, kako so mi izbrali ime. Krivec je Ozzy Osbourne, divji rocker, saj sem vam pravil. Včasih se zdi, da sem poleg njegovega imena, od njega prevzel tudi živahen karakter.
Sicer pa so moji glasovali glede mojega imena. Vsak je predlagal nekaj imen in potem so demokratično izglasovali najljubšega. Če mi je bi bilo ime Ozzy, bi bil pa Pepi, Roxy, Oli ali pa Ajga.
Slednje je malo nenavadno, kajneda? 'Ajga' je v gorenjščini krajše za '(Pog)lej ga' in znano je, da Gorenjci to besedo uporabljajo na vsakem koraku. Za izražanje veselja ob snidenju po dolgem času ("Ajga, kes ti!?" /vprašanje, ob katerem ne pričakujejo odgovora oz. je vedno isti -" Evo me."/), ob pretiranem poudarjanju nezaslišanega dejanja drugega ("Ajga, kuga j s taboj?), ob opominjanju na določeno pomembno zadevo ("Ajga, de nauš pozabu psa nafutrat."), ob slovesu ("Ajga, fajn bot."), itd. Beseda 'ajga' vedno leti na osebo v bližini. In precej smešno bi bilo, če bi se jaz imenoval Ajga. Moji domači bi po mestu kričali za mano, obračali bi se pa vsi ljudje v okolici, saj nihče ne bi vedel, koga kličejo. Hi, to bi pa bilo za skrito kamero.
In jaz, Ozzy, sem na dan prihoda domov popoldne dobil svoje prvo kosilo pri mojih domačih. Bila je čufta. Mnjama. Zmešalo se mi je od dobrega in zato sem mogoče pojedel malo preveč. Nisem bil vajen tega, da je ena čufta samo zame. Vajen sem bil, da moram vse deliti z mojimi brati in sestrami. Ampak čufte mi ni bilo treba in hitro sem se razvadil, da je hrana samo moja. In ker nočem več nazaj na stanje deljenja s komurkoli, še danes renčim kot nor, če se kdo približa moji hrani. Sorči, mogoče bo kdo mislil, da sem nevzgojen razvajenec, vendar me je samo strah, da mi ne bi kdo kaj ukradel.
Po pojedeni celi čufti sem bruhal po celem naročju ene od mojih punc. Bil sem izmučen. Novi ljudje, novo okolje, novo ime, nova hrana samo zame.
Moji domači so me odnesli spat v samo mojo sobo. Družbo mi delajo stopnice, shramba, v kotu pohodne palice, za vrati pa pralni stroj.
V udobni postelji sem tisti dan, pet let nazaj mirno zaspal. In še danes mi moja soba predstavlja umik pred divjim svetom. Prav rad grem vsak večer spat, ker uživam v tišini in temi.
In tako bom tudi nocoj - z največjim veseljem - po večernem lulanju, prehodil stopnice proti moji postelji in si rekel: "Ajga, srečen s uhka, k s fajn doma." 

Ajga, moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu:  @dogodivscine_malega_ozzyja

Škrti graščak

Škrti graščak

Moji domači vedno pravijo, da sem polnopravni član družine. To dokazujejo s tem, da me povsod vzamejo s sabo - v trgovino, cvetličarno, v hribe... Povsod, vam pravim. No, edini del dneva, ko sem sam doma, je čas, ko so moji domači v službi. Njihov prihod domov pridno počakam na povodcu.
Sam sem kar ponosen na svojo (kot temu rad rečem) 'notranjo uro'. Točno vem, kdo kdaj pride iz službe. Malo mi pri tem pomagajo tudi ušesa, saj ima vsak avto različen zvok.
Moji vedno pridejo domov v paru, ker si delijo avto. Pravijo, da je to ceneje, bolj ekološko in fino za krepitev medsebojnih odnosov. To zadnje je le krinka, saj so v resnici čisto tipični Gorenjci. Zakaj bi dali več, če ni treba. To je hkrati tudi moj moto pri crkljanju. Valda, saj sem Gorenjec.
Spomnim se, da se je med mojimi domačimi zadnjič razplamtela debata o škrtosti in racionalnosti, o razlikah med obema. Ne sprašujte me o podrobnostih, vendar vam povem, kako si to razlikovanje razlagam jaz. Moji domači so škrti glede dajanja slastnih piškotkov meni (jaz bi jih pojedel najmanj 10), racionalni pa, ker kupujejo na PasjaHrana.net in tako ostane več v njihovi denarnici. 
Pa da se vrnem na svojo notranjo uro. Ta me nikoli ne razočara. Ko pride domov najstarejša članica moje družine, točno vem, da je čas za moje kosilo. Ker mi ga postreže ona. Moja notranja ura okoli devetih zvečer tiktaka, da je treba spat. In ob osmih zjutraj, da je čas za nov dan. Ko vstanem in grem na sprehod točno vem, da bom potem najbrž sam in bodo moji v službi.
Vendar me je ta teden presenetil na celi črti. Moj najstarejši član me je namreč kar trikrat vzel s sabo v službo. Najstarejši član moje družine namreč dela v lokalnem muzeju. Če ga kdo vpraša, vedno pove, da zelo rad dela tam. Ker je delo raznoliko in kljub temu, da ga obkroža polno starih stvari, s katerimi se na tak ali drugačen način ukvarja, je vsak teden nekaj novega. In ta teden so začeli s prenovo zeloooooo starega gradu, od katerega so ostale samo še ruševine.
Ko sva se peljala proti gradu, nisem vedel, kaj bom počel cel dan. In potem sem kmalu ugotovil. Grad, oziroma kar je ostalo od njega, je popoln za raziskovanje, na njem obstaja veliko kotičkov za skrivanje in nasploh je odličen za preživetje lepega jesenskega dne.
Najstarejši član moje družine in njegovi sotrpini so začeli kopati. Cel čas so se zadrževali ob kupu polnem skal. Želel sem jim olajšati delo in začel kopati tudi sam. Jaz sem kopal v upanju, da ulovim martinčka, fantje pa so si najbrž želeli najti zaklad.
Ko sem se utrudil od kopanja, sem se ulegel na skalo, ki jo je obsijalo prekrasno sonce. Iz skale sem imel desno razgled na moje domače mesto, levo pa na fante, s katerimi sem še malo prej divje kopal. Zaspal sem. Sanjal sem o tem, da sem postal graščak na tem gradu. Imel sem svojo pasjo princesko, s katero sva skupaj preživljala dneve in noči. Imel sem tudi svoje podložnike,ki sem jim ukazal, da morajo začeti peči najboljše meso, ki ga dobijo od okoliških kmetov.
Sanjal sem tako živo, da se mi je zazdelo, da je vonj pečenega zrezka napolnil moj celoten smrček. Ko sem odprl oči, pa sem videl, da so sanje postale resničnost.
Moji fantje kopači so bili lačni in začeli so si peči kosilo, ki sem ga bil na srečo deležen tudi sam. Joooooj, je bilo okusno.
Sem bil vesel, da so namenili dovolj mesa tudi meni in so pozabili biti Gorenjci vsaj za par minut. So rekli, da sem si zaslužil malico. Potem smo se po napornem dnevu odpravili domov, ker delo s polnim želodčkom pač ni mogoče.
Bil sem že doma, ko je odbila notranja ura za prihod moje osebne postrežnice kosila. Prišla je iz službe in pogledal sem jo tako lepo in prosil za kosilo tako zelo, da je klonila. Delno tudi zato, ker ji je najstarejši član moje družine pozabil povedati, da sem že jedel. In tako sem dobil še eno kosilo.
Ne bom razlagal, da je moja ritka naslednji dan skoraj eksplodirala, ampak tako to je.

Povzetek: Jaz, Ozzy, sem graščak. Imam svoje podložnike (moje domače, saj mi dajejo jesti), ki jih imam najraje na svetu, čeprav so glede količine moje hrane (skoraj vedno) škrti kot Gorenjci. Ampak je, kot ugotovljeno, ta škrtost meni v prid.

Nauk zgodbe: Graščaku rita poje, če podložnik spozabi se škrtosti svoje.

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Sirene, nevihta in ukradena zelena

Sirene, nevihta in ukradena zelena

Obstaja nekaj stvari na tem svetu, ki mi niso povsem jasne in jih ne razumem.

1. Ne razumem siren, ki glasno tulijo in žvižgajo vsako prvo soboto v mesecu in vedno, ko se reševalcem zares mudi. Glavni namen siren je meni povzročiti mini srčni napad, vam pravim. Iz ležečega položaja sem pokonci v stotinki, moje glasilke pa so v zelo kratkem času ogrete za arijo, ki bi mi zagotovo prinesla službo v najslavnejši operi na svetu v Sydneyju.

2. Ne razumem, kako včasih, ko zunaj divja nevihta, strela v naprej najavi glasno rohnenje neznane živali, ki tako rjove, da se vse trese. Te živali ne bi rad nikoli srečal, saj je zagotovo velikan, večji od mene in mojih domačih skupaj. Kako to vem? Simpl. Včasih se kdo od mojih domačih dere za mano, ko sam med silnim tekom in hkratnim laježem lovim sosedovo mačko. Najine glasilke skupaj ne zmorejo toliko moči, da bi se zatresla zemlja. Zato vem, da sva zelo majhna v primerjavi z velikanom. Škoda. Ko se trese zemlja in žival rjovi, so nekateri psi prav pogumni in lajajo nazaj, jaz pa sem sicer pokonci, vendar raje upognem ušesa in pospravim rep med noge. Ko bom nekoč zrl tej pošasti v oči, jo bom tako prosil za milost in zato preživel.

3. Narava v jesenskem času je zame prava uganka. Še nekaj dni nazaj so bila vsa drevesa siva in bujna. Pravijo, da ta odtenek sive pomirja in je treba vsak dan strmeti vanj. Kljub temu, da si želim, da bi strmenje v ta odtenek sive, ki ji moji domači pravijo zelena, postalo dnevna navada, nisem bil ravno dosleden. In kar naenkrat, ko sem pogledal ven in hotel ujeti svojo doslednost  - na drevesih samo še odtenki sive, ki niso enaki odtenku sive, ki mu moji pravijo zelena. Kam je izginila zelena?

Moji domači pravijo, da so barve res prečudovite to jesen. Tega ne razumem najbolje, vendar mi je všeč njihovo razmišljanje. Tudi, če je svet siv, moraš vedno iskati barve v njem, svoj ogenj in smisel.
Zato se jeseni, kljub temu, da je nekdo ukradel zeleno iz dreves, rad podim skozi kupe odpadlega listja, ki ga s svojo hitrostjo spet pripravim do letanja po nebu.

Obstaja pa eno jesensko opravilo, ki ga ne maram. In to je nabiranje kostanja. Ko že mislim, da grem na običajen sprehod po gozdu, se moji domači kar naenkrat začnejo ustavljati in iz tal pobirati kostanj. Pri tem opravilu so tudi kar zelo izbirčni. Ni vsak kostanj dober, mora biti debel ali kot oni temu pravijo 'maroni'.
Jaz se ob tem strašno dolgočasim. Po navadi se ne premaknem niti za milimeter in stojim čisto pri miru. Otrpnem. Ker, veste, me bode v moje tačkice. Ježki so silna neprijetna stvar, če govorimo seveda o tistih, ki padejo iz ogromnega kostanja. O ježkih - piškotih - pa imam čisto nasprotno mnenje. Te obožujem.
V glavnem, ježki, kjer se skriva kostanj, so ena manj prijetnih stvari sprehoda. Komaj najdem centimeterček, kamor lahko postavim svojo tačko brez bolečih posledic. Če že moram nabirati kostanj, grem rad k drevesu, ki stoji na jasi ob gozdu. Tam tečem sem in tja, saj je dovolj trave, ki je ne prekrivajo zlobne kostanje hišice.

Zvečer, ko je zunaj že noč, moji domači pečejo kostanj na terasi za hišo. Peče se v veliki posodi nad ognjem, in moji poleg zobanja kostanja še kramljajo in pijejo mošt. Jaz sem ves čas zraven, potiho vesel, da so vsi na kupu. To, da moram vsako jutro nepremično stati kot kip sredi gozda, je brž pozabljeno, saj imam pred sabo kar šest potencialnih nosilcev in dostavljalcev hrane.
Saj se hecam. Kostanja ne jem, saj mi povzroča vetrove. Zvečer sem po navadi itak utrujen od dnevnih dogodivščin, zato se uležem na tla in imam, kot sam temu pravim 'predspanec' in sanjam o...

Kar naenkrat pa nekaj poči, kar me dvigne pokonci kot sirena prvo soboto v mesecu ali kot rohnenje velikana ob nevihti.
Kostanj ni bil prerezan in ga je razneslo.


Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja