Ajga, doma sem!

Ajga, doma sem!

Ste se vprašali, kdo je ta največji srček na zgornji fotografiji? Zajček ali pasji mladiček?
Naj vam malo namignem.
To sem jaz, Ozzy. Točno pet let nazaj. Me ne bi spoznali? Gotovo so kriva moja velika ušeska.
Ta teden obeležujem peto obletnico prihoda v hišo, ki ji s ponosom pravim dom. Bilo je sončno jesensko jutro, ko sem se z mojo mamico Bibo še zadnjič divje podil po travnikih kmetije, kjer sem preživel prva dva meseca svojega življenja. Niti slutil nisem, da prihaja dan, ko bom zapustil sorojence in se podal v nov svet. Niti slutil nisem, da se moji domači z drugega konca Slovenije odpravljajo na pot, iskat mene.
Prej jih nisem nikoli videl. Ampak slišal sem, da so moji videli fotografijo mene in mojih bratov in sester, pa sem jim jaz padel v oči. Ljubezen na prvi pogled, pravijo moji temu.
Tisti dan sem prvič obiskal veterinarja in dobil svoj potni list. Ko boste prišli k meni na obisk, vam ga bom pokazal. Ker imam tudi slikico v njem. In z njim grem lahko na morje v naš kamp. V mojem potnem listu najdete tudi potrdila, da sem cepljen po vseh pravilih.
Od dobre prve izkušnje z veterinarjem, mi tudi pet let kasneje obisk pri njem ni noben problem. Moji se vedno šalijo, da grem na servis - se stehtati, na pregled zob in ostalih mojih organov in funkcij. Ne bi vedel točno, kaj vse veterinar pregleda, toda vedeti, da sem zdrav, me vedno znova pomiri. Ponosno odidem s piškotkom prav vsakič.
Tisti dan, ko sem postal 'v svet poslan deseti brat', sta me dva člana moje družine prišla iskat z avtom. In prvič sem doživel svet. Veterinar je pred tem mojim svetoval, naj med vožnjo ne gledam preveč ven.
Ampak to je ravno zabaven del. Skočil sem na sedež v avtomobilu in opazoval vse okoli sebe. Staro mamo, ki je vozila 80 na uro po avtocesti, frajerja v Poršeju in voznika tovornjaka, ki je pokadil svoj cigaret in ga odvrgel skozi okno na cesto. Ravno ti ogromni tovornjaki so me kar malo prestrašili. Lajal sem na skoraj vsakega, ker sem jim hotel povedat, naj malo utišajo to hrumečo zadevo.

Ko smo prispeli domov (seveda se mi takrat ni niti sanjalo, da bom živel tu), sem se malo igral na travi pred hišo. Nisem vedel, da moji mislijo mene, ko so nekoga klicali 'Ozzy'. To je od tega dne dalje moje ime. Samo moje.
Vsi sorodniki mojih domačih, so jih spraševali, kako so mi izbrali ime. Krivec je Ozzy Osbourne, divji rocker, saj sem vam pravil. Včasih se zdi, da sem poleg njegovega imena, od njega prevzel tudi živahen karakter.
Sicer pa so moji glasovali glede mojega imena. Vsak je predlagal nekaj imen in potem so demokratično izglasovali najljubšega. Če mi je bi bilo ime Ozzy, bi bil pa Pepi, Roxy, Oli ali pa Ajga.
Slednje je malo nenavadno, kajneda? 'Ajga' je v gorenjščini krajše za '(Pog)lej ga' in znano je, da Gorenjci to besedo uporabljajo na vsakem koraku. Za izražanje veselja ob snidenju po dolgem času ("Ajga, kes ti!?" /vprašanje, ob katerem ne pričakujejo odgovora oz. je vedno isti -" Evo me."/), ob pretiranem poudarjanju nezaslišanega dejanja drugega ("Ajga, kuga j s taboj?), ob opominjanju na določeno pomembno zadevo ("Ajga, de nauš pozabu psa nafutrat."), ob slovesu ("Ajga, fajn bot."), itd. Beseda 'ajga' vedno leti na osebo v bližini. In precej smešno bi bilo, če bi se jaz imenoval Ajga. Moji domači bi po mestu kričali za mano, obračali bi se pa vsi ljudje v okolici, saj nihče ne bi vedel, koga kličejo. Hi, to bi pa bilo za skrito kamero.
In jaz, Ozzy, sem na dan prihoda domov popoldne dobil svoje prvo kosilo pri mojih domačih. Bila je čufta. Mnjama. Zmešalo se mi je od dobrega in zato sem mogoče pojedel malo preveč. Nisem bil vajen tega, da je ena čufta samo zame. Vajen sem bil, da moram vse deliti z mojimi brati in sestrami. Ampak čufte mi ni bilo treba in hitro sem se razvadil, da je hrana samo moja. In ker nočem več nazaj na stanje deljenja s komurkoli, še danes renčim kot nor, če se kdo približa moji hrani. Sorči, mogoče bo kdo mislil, da sem nevzgojen razvajenec, vendar me je samo strah, da mi ne bi kdo kaj ukradel.
Po pojedeni celi čufti sem bruhal po celem naročju ene od mojih punc. Bil sem izmučen. Novi ljudje, novo okolje, novo ime, nova hrana samo zame.
Moji domači so me odnesli spat v samo mojo sobo. Družbo mi delajo stopnice, shramba, v kotu pohodne palice, za vrati pa pralni stroj.
V udobni postelji sem tisti dan, pet let nazaj mirno zaspal. In še danes mi moja soba predstavlja umik pred divjim svetom. Prav rad grem vsak večer spat, ker uživam v tišini in temi.
In tako bom tudi nocoj - z največjim veseljem - po večernem lulanju, prehodil stopnice proti moji postelji in si rekel: "Ajga, srečen s uhka, k s fajn doma." 

Ajga, moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu:  @dogodivscine_malega_ozzyja

Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter