Dnevi nevidne sile

Dnevi nevidne sile

Danes zjutraj, ko sem stopil iz naše hiše, sem prvič letos zavohal prihajajočo zimo. Že dlje časa se pripravljam nanjo in sicer tako, da si puščam dolge kocine. Moj najstarejši član družine pravi, da izgledam kot eden od članov the Beatles. To bom vzel kot kompliment, hvala.
Tudi moji me pripravljajo nanjo - edini del dlačic, ki mi ga pristrižejo so tiste okoli oči. Zraven vedno z globokim glasom pripomnijo: "Da te bolje vidiiiiiim." Tako je rekel volk Rdeči Kapici preden jo je pojedel.
In zanimivo, pridejo dnevi, nekajkrat letno, ko sem tudi sam volk.
Tulim v luno. Auuuuuuuu.
V bistvu pa nočem priklicati lune z neba, pač pa vabim svoje pasje sosede na zmenek v mojo spalnico.
Ambient: intimen, sama bova, luna nama bo sijala skozi okno.
Večerja: slastna; imam super brikete, ki mi jih pošlje moja Klara in jih z veseljem delim s tabo.
Šarmantnost: iz moje strani zagotovljena. Veš koliko oboževalcev so imeli Beatlesi v najboljših časih?
Vabilu na zmenek se ne odzove prav pretirano veliko sosed. Najbrž zaradi tega, ker je malce čudno - ni sporočeno po telefonu in res se morajo potruditi, da ga slišijo, ker tulim iz kleti.
Ena pa vedno pride. To je moja soseda Boni. Z njo imava zanimiv odnos. V dnevih nevidne sile, želiva vsako sekundo preživeti skupaj - se igrati, božati in početi sajvestekaj. Baje se temu reče : skrb za najino nadaljevanje. Pojma nimam, kaj je to, ampak vem, kako se to počne. Najbrž vas zanima, če sem šel v šolo, da sem se to naučil? Itak, da ne. Za to imam naraven talent, na kar sem zelo ponosen.
Boni živi v hiši, 6 sekund šprinta stran od mene. Na dober dan pridem do nje tudi v petih sekundah. Če so vrata na njeno dvorišče odprta, grem kar skozi ta. Enkrat so bila zaprta, a sem vseeno mislil, da bom šel lahko skozi. Tisti dan sem malo preveč pojedel za kosilo in se zagozdil  v ograji. Potekala je cela reševalna akcija, vsi sosedje so sodelovali. Upsss. V izogib ponovitvi te travmatične izkušnje, sem našel skrivni vhod na njen vrt, samo problem, ki ga imam je ta, da po navadi ne najdem izhoda. No, saj ga niti ne iščem. Počakam, da moji pridejo pome in me odnesejo domov.
Zadnje dni preizkušam novo taktiko, da mi ne bi bilo treba takoj domov. Ko slišim klice mojih domačih, se skrijem za avto, da me moji ne najdejo in tako podaljšam svoj obisk pri Boni za nekaj minutk. Seveda sem hvaležen tudi moji Boni, ker me pri mojih skrivalnicah ne izda. Ležerno se uleže na prag vhodnih vrat in se pretvarja, da je njena edina skrb ležanje na jesenskem soncu. Timsko delo se izplača, vam pravim!
V dnevih nevidne sile sem totalno zatreskan v Boni. Lepa je, črna in ... Še enkrat večja od mene. Pasja manekenka.
Kaj ste pa mislili. Če sem že član the Beatles, potem lahko izbiram le najlepše.
Problem je, ker je Boni zame nedostopna. Tako je visoka. Cenim, da nekaterim bejbam ni samo za slavo in denar.
Vidim jo, da bi se mi tudi ona prepustila, a vendar si očitno želi kaj več, kot romanco za eno uro. Teh obvez je pa mene ful strah.
In po enem tednu osvajanja in prepričevanja, mi pa "vse pade dol". No, v bistvu me ima Boni dost. Ker ji kar precej težim. In potem se raje kar umaknem. Ampak vem, da bodo spet prišli dnevi nevidne sile in ker sem neustavljivo privlačen, si me bo spet zaželela.
In kot takrat, ko mi moji ne namenijo salame, se tudi po Bonini zavrnitvi ne počutim prav nič fino. Ko grem mimo njene hiše, se delam, da sem največji frajer in ji ne namenim niti pogleda. A ona me niti ne opazi. Mogoče se pa tudi ona samo pretvarja.
Svojo srčno bolečino preženem s hrano, ker v dnevih nevidne sile bolj malo jem. Imam post. Zakaj? Ker sem pač zaljubljen in nimam časa niti razmišljati o hrani.
Mojo vsesplošno otožnost preganjam z občasnim crkljanjem, lovljenjem senc in doooolgimi sprehodi. Pa je kar hitro bolje. Potem spet normalno spim, jem in se poln energije podajam novim dogodivščinam naproti.

P. S. : Sem pa od mojih slišal en 'vic', ki ga itak ne štekam. Moji mene sprašujejo, kaj je skupnega goni Poni in goni Boni? Vztrajnost.
Če kdo šteka ta vic, naj mi ga prosim razloži. Sem ga probal razvozlati pa ne gre. No, važno je sodelovati, ne zmagati.


Dnevi nevidne sile so mimo in spet sem dobri stari jaz. Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Priporočam ti branje članka GONITEV PRI PSIH, ki ga je napisala moja Klara♥️ 

Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter