Obstaja nekaj stvari na tem svetu, ki mi niso povsem jasne in jih ne razumem.
1. Ne razumem siren, ki glasno tulijo in žvižgajo vsako prvo soboto v mesecu in vedno, ko se reševalcem zares mudi. Glavni namen siren je meni povzročiti mini srčni napad, vam pravim. Iz ležečega položaja sem pokonci v stotinki, moje glasilke pa so v zelo kratkem času ogrete za arijo, ki bi mi zagotovo prinesla službo v najslavnejši operi na svetu v Sydneyju.
2. Ne razumem, kako včasih, ko zunaj divja nevihta, strela v naprej najavi glasno rohnenje neznane živali, ki tako rjove, da se vse trese. Te živali ne bi rad nikoli srečal, saj je zagotovo velikan, večji od mene in mojih domačih skupaj. Kako to vem? Simpl. Včasih se kdo od mojih domačih dere za mano, ko sam med silnim tekom in hkratnim laježem lovim sosedovo mačko. Najine glasilke skupaj ne zmorejo toliko moči, da bi se zatresla zemlja. Zato vem, da sva zelo majhna v primerjavi z velikanom. Škoda. Ko se trese zemlja in žival rjovi, so nekateri psi prav pogumni in lajajo nazaj, jaz pa sem sicer pokonci, vendar raje upognem ušesa in pospravim rep med noge. Ko bom nekoč zrl tej pošasti v oči, jo bom tako prosil za milost in zato preživel.
3. Narava v jesenskem času je zame prava uganka. Še nekaj dni nazaj so bila vsa drevesa siva in bujna. Pravijo, da ta odtenek sive pomirja in je treba vsak dan strmeti vanj. Kljub temu, da si želim, da bi strmenje v ta odtenek sive, ki ji moji domači pravijo zelena, postalo dnevna navada, nisem bil ravno dosleden. In kar naenkrat, ko sem pogledal ven in hotel ujeti svojo doslednost - na drevesih samo še odtenki sive, ki niso enaki odtenku sive, ki mu moji pravijo zelena. Kam je izginila zelena?
Moji domači pravijo, da so barve res prečudovite to jesen. Tega ne razumem najbolje, vendar mi je všeč njihovo razmišljanje. Tudi, če je svet siv, moraš vedno iskati barve v njem, svoj ogenj in smisel.
Zato se jeseni, kljub temu, da je nekdo ukradel zeleno iz dreves, rad podim skozi kupe odpadlega listja, ki ga s svojo hitrostjo spet pripravim do letanja po nebu.
Obstaja pa eno jesensko opravilo, ki ga ne maram. In to je nabiranje kostanja. Ko že mislim, da grem na običajen sprehod po gozdu, se moji domači kar naenkrat začnejo ustavljati in iz tal pobirati kostanj. Pri tem opravilu so tudi kar zelo izbirčni. Ni vsak kostanj dober, mora biti debel ali kot oni temu pravijo 'maroni'.
Jaz se ob tem strašno dolgočasim. Po navadi se ne premaknem niti za milimeter in stojim čisto pri miru. Otrpnem. Ker, veste, me bode v moje tačkice. Ježki so silna neprijetna stvar, če govorimo seveda o tistih, ki padejo iz ogromnega kostanja. O ježkih - piškotih - pa imam čisto nasprotno mnenje. Te obožujem.
V glavnem, ježki, kjer se skriva kostanj, so ena manj prijetnih stvari sprehoda. Komaj najdem centimeterček, kamor lahko postavim svojo tačko brez bolečih posledic. Če že moram nabirati kostanj, grem rad k drevesu, ki stoji na jasi ob gozdu. Tam tečem sem in tja, saj je dovolj trave, ki je ne prekrivajo zlobne kostanje hišice.
Zvečer, ko je zunaj že noč, moji domači pečejo kostanj na terasi za hišo. Peče se v veliki posodi nad ognjem, in moji poleg zobanja kostanja še kramljajo in pijejo mošt. Jaz sem ves čas zraven, potiho vesel, da so vsi na kupu. To, da moram vsako jutro nepremično stati kot kip sredi gozda, je brž pozabljeno, saj imam pred sabo kar šest potencialnih nosilcev in dostavljalcev hrane.
Saj se hecam. Kostanja ne jem, saj mi povzroča vetrove. Zvečer sem po navadi itak utrujen od dnevnih dogodivščin, zato se uležem na tla in imam, kot sam temu pravim 'predspanec' in sanjam o...
Kar naenkrat pa nekaj poči, kar me dvigne pokonci kot sirena prvo soboto v mesecu ali kot rohnenje velikana ob nevihti.
Kostanj ni bil prerezan in ga je razneslo.
Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: 
@dogodivscine_malega_ozzyja
Komentar