Kaj je skupnega sencam, stopnicam in piškotom?

Kaj je skupnega sencam, stopnicam in piškotom?
Ena od mojih najljubših večernih aktivnosti je lovljenje pošasti pod stopnicami. Te vodijo v drugo nadstropje hiše, kjer živim, in so še posebej v večernih urah pogosto v uporabi. Zanimivo se mi zdi, da pošasti cel dan spijo, ko pa se zunaj stemni in moji domači prižgejo luč, te oživijo.
Da bi jih videli!
Vse so enake barve, vendar so njihove oblike tako zelo različne. Ogromna goveja kost, drevo iz gozda, cesta in celo oblak.
Pošasti so potrpežljive - lahko so čisto pri miru ure in ure. Zbudi jih le ena stvar in to je hoja po stopnicah. Jaz jih med hojo enega od domačih divje lovim. Ta igra se mi zdi zabavna, ker vsakič zmagam.
Ko se ugasne luč, gredo pošasti spat, ker se jim najbrž ne ljubi več. Lovec je moje drugo ime. Moji domači vedno pravijo, da sem malo ubrisan in še pošasti so kar naenkrat dobile ime: 'Sence'.
A to zdaj pomeni, da navijajo zanje in ne zame?

In Sence sem lovil tudi tistega večera, ko so moji domači povabili sorodnike na praznovanje rojstnega dne ene od mojih punc.
Hiša je bila polna, sicer prijaznih ljudi in otrok, vendar sem jaz lovil Sence, da bi morda tokrat podrl rekord ulovljenih pošasti. Nisem se zmenil za dišečo salamo in razne dobrote, ker sem itak vedel, da bom nekaj dobil tudi sam.

Praznovanja se ni mogla udeležiti le moja soseda, ki je bolehno obležala v postelji. Smrkala je in imela je vročino. Zato so se moji odločili, da ji bodo odnesli škatlico piškotov z željo, da se hitro pozdravi. V zabojčku, ki so ji ga pripravili, so bili ježki, breskvice, čokoladna bajadera in vse je dišalo tudi do mojega lovskega polja pod stopnicami.
Ena od mojih punc je škatlo s piškoti postavila na stopnice in na hitro skočila še v zgornje nadstropje. Iskat nevemžekaj. Jaz sem seveda mislil, da so piškoti zame.
Ker jih je postavila na moj teren in tem vonjavam se nisem mogel upreti.

Degustaciji dobrot nikoli ne rečem ne, če je le prilika.
Sem tak pasji foodie (=ljubitelj raznovrstne okusne hrane).

Piškotov sem se lotil z največjim veseljem.
Vse sem preizkusil.
Čokolada se je iz bajadere nežno stopila na mojem jeziku, brbončice so norele. Rock and roll okusov, kot bi rekel Bine iz Masterchefa.
Pa orehovi rogljički mehki, polnost oreha je bila neverjetna. Ježki pa sploh - super servirna velikost, narejena za moja usta.

Nebesa. Nebesa, vam pravim.

A kmalu sem, glede na kričanje mojih domačih, začel doživljati pekel. Jezni pogledi, umik degustacijskega krožnika in kazen.
Moral sem ven na zrak, se kao malo pomirit. Na povodec.
Za sekundo sem sicer pomislil, da grem na sprehod, ampak so se sanje hitro razblinile.
In tako sem sam, brez mojih pošastnih Senc, preživel preostanek večera zunaj. Nisem se kaj preveč sekiral. Imel sem mir, poln želodček in ostanek sladkih piškotov na jeziku.

Slednji je dodobra izginil zjutraj na jutranjem sprehodu, kjer sem imel - dajmo poenostavit - prebavne težave.
A vseeno sem bil zadovoljen. Prejšnji večer nisem podrl rekorda ulovljenih Senc, imel pa sem nov rekord v žepu.

Pet kakanj.

Od tega pripetljaja dalje, jem samo še pasje piškotke, ki mi jih skrbno izbere Klara. Slastni so, kot bi jih pripravil sam Jamie Oliver in še prebavnih motenj nimam po njih. Najdeš jih TUKAJ.
P.S.: Kako se podim za sencami in podiram rekorde, lahko pogledaš na mojem Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja
Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter