Pasja vročina

Še en pasje vroč dan. Ne vem, kdo se je spomnil izraza pasja vročina. Ampak moja družina ta izraz uporablja skoraj vsak dan tu na morju. Mogoče sem bil kakšni sosedi ful všeč, ko sem kot kakšen holivudski zvezdnik spogledljivo pritekel iz vode in se otresel vseh rib, kapljic, morske trave iz svojega kožuščka. Saj veste, tako kot v počasnem posnetku. Pa se je očitno zatrapala vame, ker sem bil vroč po pasje ali pasje vroč. In v spomin na ta dan, so vse temperaturno ekstremno vroče dneve poimenovali pasje vroče. Druga možna logična razlaga pa je ta, da sem ob takih dnevih skrit pod sosedovo kamp prikolico in se hladim. Moja družina tudi vedno išče centimeter sence. Tisti ležalniki se stalno premikajo. Zdaj levo, zdaj desno. Torej je vsak dan, ko sem pri sosedu na hladnem, tudi za mojo družino prav pasji.

No, katerakoli razlaga že obvelja, sem vam rekel, da ima to nekaj opraviti z mano.

Naj začnem na začetku. Sem Ozzy in star sem pet let. Ne maram crkljanja. Avanturist po duši, gurman po srcu. Sem morski in gorski pes.

Letos podiram rekord med psi v kampu. Sem si privoščil cel mesec dopusta, kjer sem užival. Zjutraj sta prvi opravili jutranja potreba in plavanje. Ne vem, zakaj moram potem na sprehod do en kilometer oddaljene pekarne. Ne me narobe razumet, obožujem sprehode. Ampak v pekarni tako omamno diši, da bi ostal tam kar cel dan. Hot dog (vroči pes po slovensko, hmmm mogoče pa le nisem krivec za pasjo vročino), mesni burek, pica štručka. Diši skoraj tako lepo, kot takrat, ko pride domov moja pošiljka hrane, ki mi jo naročijo moji domači. Baje mi jo pošlje Klara, moja ful velika ljubezen, obenem pa moja osebna stilistka. O njej bom sigurno še pisal v naslednjih blogih. Ona ima v službi tono hrane zame in vedno mi pošlje samo najboljšo in še presenečenje zame. Piškotke, igrače, ni da ni.

Potem, ko prejmem paket, me moja družina vedno fotografira s pošiljko dobrot in fotko pošlje Klari. Nad fotkanjem nisem navdušen. Ker moram za en majcen piškotek sedeti čisto pri miru cele tri minute. Tri minute! Nevzdržno zame. In potem moje domače malo hecam in nalašč migam levo desno z glavo, da so vse fotke zamegljene. Ta akrobacija pripomore k hitrejšemu obupu mojih in zato predčasno dobim piškotek za nagrado.

Ko se vrnem iz pekarne, po navadi spijem malo morje vode. Navlažiti moram svoja usteca za morebitno salamo, ki vsake toliko po nevedoma pade iz mize, kjer je zajtrk. Čudna gravitacija deluje samo na mesnine in še to le takrat, ko res lepo pogledam. Vam pravim, moj telepatski pogled zmore marsikaj. In nasvet za vse moje pasje prijateljčke, ki bi morda radi znali s svojimi mislimi premikati salamo: možnost, da salama pade z mize je večja pri manj strogih osebah. To so po navadi tiste, ki te pokličejo z visokofrekvenčnim glasom, te želijo vedno crkljati in stokrat ponovijo tvoje ime. Te osebe so tiste, pri katerih garantirano pade salama. Skoraj vedno. Bom vesel, če me boste obvestili o vaših telepatskih podvigih in morebitnih uspehih.

Na morju vedno veliko plavam. V našem kampu je prav posebna plaža za nas, kosmatince. In tam sem letos spoznal ogroooomno novih fac. Ne da se hočem hvalit, ampak od vseh fac, sem največja faca jaz. Resno. To sem slišal od mojih, od čistilke in še od sosede na plaži, zato sto odstotno drži. Ko pridemo na plažo, se moji ukvarjajo z ležalniki, brisačami in zanimivo, spet iščejo senco. Jaz vmes že smuknem do vode in se ohlajam v tolmunčku. Ooooooo - najboljši občutek je, ko voda prodre skozi moje milijone dlačic in doseže mojo kožo.

Ko razmišljam o tem, kako mi je pravzaprav fino, se moji končno pomaknejo do morja. Potem gremo pa plavat. Jaz plavam poleg, nekaj časa sam, nekaj časa na hrbtu ene od mojih punc. Ni ga čez udoben prevoz na garantirano plovnem trajektu. In še zastonj je. Ker vse kar danes v potrošniškem svetu šteje, sta cena in kakovost. Še jaz to vem.

Ko pridem iz vode, se za točno 6 minut uležem na sonce. 3 minute na levo stran, 3 na desno. Da boste vedeli, od kod mi ta lepa barva. Načrtovanje. In potem, ko sem suh, se premaknem v senco. Sem prebral na blogu, ki ga piše moja Klara, da sol iz morja in sonce nista dobra za mojo kožo. Ravno iz tega razloga, me moji vsak dan peljejo pod pasji tuš. Pa še zato, ker sem ful umazan. Vedno se povaljam v rdečo zemljo, da se kar najbolj zlijem z okolico. Bojne barve, pravim temu. Ne razumem - vsi okoli mene so naravoljubci. Kamorkoli gremo, želijo biti eno z naravo, povezani in te fore. A ko želim biti povezan jaz, me umijejo. To je skrivnost, ki jo bom moral še raziskati. Bolje, da grem brž na delo. Samo od sebe nič ne pade z neba. Samo pasja vročina - ta pride vsako leto.