Pred dvema letoma (ali mogoče pred tremi, nisem tako siguren, čas namreč hitro teče) sem se z eno od mojih punc in njeno dobro prijateljico Nino odpravil na Kriško goro. To je navidezno nedolžen kucelj, ki ga vsak dan občudujem na jutranjem sprehodu. Člani moje družine, nasploh obožujejo hribe, vendar za Kriško goro pravijo, da je pujsa. No, malo bolj sočen izraz uporabijo, vendar se takemu gospodu, kot sem sam, ne pritiče tako grdo govoriti.
V glavnem - Kriška gora ni med njihovimi top okoliškimi hribi, ker pravijo: "da je sam en ljubi hrib, nič ravnince za malo izdihat." Vendar se kljub temu vsaj trikrat letno odpravijo na to meni pač ljubo goro, ker ponuja prečudovit razgled tako po poti, kot na vrhu.
In tisti dan, smo se osvojiti ta kucelj (ne)sreče namenili jaz, ena od mojih punc in njena prijateljica Nina. Iz doline smo krenili okoli osme zjutraj, saj je bil po podatkih čudnih stricev iz televizije, ki malo mahajo in včasih kažejo sonce, včasih dež, snega skoraj ne več, pred nami vroč poletni dan. In za rano uro sem bil hvaležen tudi sam, ker mi je velikokrat čez dan v poletnih dneh enostavno 'vroče k pes'.
No, in smo hodili. Jaz, priznam, sem bil tisti dan siten kot nevemkaj, ampak sem imel za to svoje razloge: slišal in vohal sem ovce in koze, pa krave, ki so se pasle tam nekje v okolici. In zavoljo mojega teženja, me je ena od mojih punc izpustila iz povodca. Srečen sem bil. Tekel sem na vse strani, vendar se nikoli nisem upal oddaljiti tako daleč, da bi izpustil moje domače izpred oči. Strah me je bilo neznanega.
Tisti dan sem si rekel, da bom ta strah premagal in ker sem že 'velik fant', kot mi pravijo moji, sem se počutil pripravljenega na veliki svet. Načrt je bil, kot se spomnim, nekako takšen: biti nekaj časa priden in hoditi poleg. Nato pa, ko bo ena od mojih punc kot nora klepetala s prijateljico, skrivno pobegniti in pozdraviti ovce, se malo družiti z njimi in se nato tako skrivno, kot sem odšel, tudi vrniti. V mojem načrtu bi to trajalo samo par minutk. Nihče ne bi opazil moje odsotnosti.
In sem spravil ta enkratni plan v tek. Zelo sem se zabaval. Koze in ovce so res fine, z njimi bi lahko celo živel. Bistvo je v pristopu k stvari, vam pravim. Če pristopiš mirno, se ne prestrašijo in te po parih sekundah čreda vzame za enega od svojih. Nato mirno hodiš malo po travi, kakšno poješ in to je to. Pasji lajf! In ob tem črednem uživanju, sem v omami izklopil svoja ušesa in pozabil na čas...
Seveda sta me med tem časom ena od mojih punc in njena prijateljica divje iskali po celotni gori, hodili gor in dol po hribu, klicali moje ime in na robu solza skoraj obupali.
Prijateljica Nina je tisti dan sama pri sebi prisegla, da nikoli ne bo imela psa, saj je z njimi samo križ. In še Kriška gora se ji je zamerila in od tega dne tudi ona misli, da je pujsa. Seveda, če jo je pa v iskanju mene morala prehoditi trikrat. Gor in dol. In še brez glasu sta skoraj ostali.
Prijateljica Nina je tisti dan sama pri sebi prisegla, da nikoli ne bo imela psa, saj je z njimi samo križ. In še Kriška gora se ji je zamerila in od tega dne tudi ona misli, da je pujsa. Seveda, če jo je pa v iskanju mene morala prehoditi trikrat. Gor in dol. In še brez glasu sta skoraj ostali.
In nato sem, kot bi me predramil, nekje v daljavi slišal poznan glas in se spomnil, da je sedaj ena od mojih punc že opazila, da me ni in me išče. Ni me bila vesela, ko sem se odzval njenemu klicu. No, bila me je vesela, ampak je bila jezna in razočarana. To sem opazil v njenih očeh in glasu.
Zato sem se tisti dan odločil, da svojih solo potepov v neznano (vsaj v hribih) ne bom več izvajal. Solistični potepi so tako rezervirani samo še za okolico doma in se imenujejo potepi v znano, da ne bi koga preveč skrbelo.
Zato sem se tisti dan odločil, da svojih solo potepov v neznano (vsaj v hribih) ne bom več izvajal. Solistični potepi so tako rezervirani samo še za okolico doma in se imenujejo potepi v znano, da ne bi koga preveč skrbelo.
Pasja častna, da sem v hribih od tedaj naprej res ekstra priden.
In tako smo se minulo soboto po dveh ali treh letih zopet odpravili v hribe jaz, ena od mojih punc in njena prijateljica Nina, ki incidenta z mano na Kriški gori ni nikoli zares pozabila. Mi je pa rekla na koncu sobotnega izleta, da sem jo zelo presenetil s svojo tokratno pridnostjo. Rekla je: "Pa Ozzy, ti si čist drug pes. Zelo si priden!"
Ha! Poln presenečenj sem, vam pravim. Je rekla, da si bo morda kdaj umislila psa.
V soboto smo šli na Križno goro. Očitno, da imata prijateljici radi, če je ime hriba povezano s križem. No, vesel sem, da sta me vzeli s sabo in se me nista odkrižali in pustili doma. Deklet nisem slišal, da bi rekli, da je Križna gora pujsa, kar velja za Kriško. Najbrž zato, ker sta jo prehodili le enkrat...
V soboto smo šli na Križno goro. Očitno, da imata prijateljici radi, če je ime hriba povezano s križem. No, vesel sem, da sta me vzeli s sabo in se me nista odkrižali in pustili doma. Deklet nisem slišal, da bi rekli, da je Križna gora pujsa, kar velja za Kriško. Najbrž zato, ker sta jo prehodili le enkrat...
Moje dogododivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu:
@dogodivscine_malega_ozzyja
@dogodivscine_malega_ozzyja
Komentar