Za piškotke vse!

Za piškotke vse!

Pred vrati je veseli december in že komaj čakam (sicer precej neslavnosten) prižig lučk na domači novoletni jelki. Najstarejši član moje družine vsako leto namreč benti, zakaj so vse lučke tako zapletene in se sprašuje, kdo jih je prejšnje leto pospravljal. On, jaz to vem.
Vsako leto se čudim, kako udobno je pravzaprav ležati pod smrečico. Seveda je to zato, ker vedno, ko se uležem spodaj, dobivam pohvale mojih domačih v smislu: "Oooo, kakšno lepo darilo je pod smrekco." S tem mislijo mene.
Pri nas doma se sicer vsi branijo predbožične evforije. Itak. Že na začetku novembra je iz trgovine domov prišla ena od mojih punc, precej razburjena. Je rekla ostalim članom: "A veste, da je v trgovinah že božična krama? Čist so pošizili. "
A kdo to razume? Jaz sem pa vesel, da je temu tako. Moja Klara mi namreč iz svoje trgovine pošlje najboljšo božično hrano za pse na tem svetu. Mnjamsi. Moji pasji prijateljčki, to morate preizkusit!
Vrtenje v krogu in prosjačenje je od vsega dobrega tako na mojem vsakodnevnem redu. Mojim to ni prav nič všeč in včasih se vnamejo burne debate o tem, ali sem jaz res vzgojen pes... Hmmm, spet ne razumem tega. Seveda sem vzgojen, halo! Vzgojen sem do te mere, da se nikoli glasno ne pritožujem, ne kritiziram, nič grdo ne govorim. In še znam res par ful kul stvari. Ležem na prostor. Sedem. Dam petko. Dam tačko.  Znam hoditi poleg. No, to slednje je odvisno od vonjav v okolici, prisotnosti drugih pasjih prijateljčkov in od tega, ali si zjutraj umijem ušesa. Včasih pač pozabim.
Gotovo se sprašujete, kje sem se naučil prej naštetih trikov. Ne, nisem hodil v pasjo šolo, sem doma izšolan učenjak. Na začetku je bilo kar težko, ker nisem razumel, kaj moji domači želijo od mene, ko rečejo: "Sedi!" Sem pa kar hitro dojel. In ko sem naredil, kar so želeli, sem dobil piškotek. Oooooh, ti časi sreče. Pojedel sem jih malo tono.
Najbolj sem se zabaval, ko sem se učil ukaza 'DAJPETKO'. Gre za akrobatski trik, ki mi še danes dela malo težav. Ko vidim piškotek, vem, da mi je namenjen. DAJPETKO in jaz bi se moral postaviti na zadnji tački, eno od sprednjih tačk bi moral imeti spuščeno, z drugo pa udariti v dlan mojih domačih. Vendar zakaj bi dvignil samo eno tačko, ko pa lahko dvignem obe. Ena ni nobena. In zato se na DAJPETKO odzivam z obema sprednjima tačkama in poskakujem, kar nariše nasmeh mojim domačim na obraz in zato dobim piškotek. Pa saj znam tudi pravo verzijo, vendar je zabavno kdaj narediti kaj narobe.
Moji domači so mi ta teden povedali, da bom imel cel december ponavljanje naučenih stvari. Kar pomeni samo eno - veliko piškotkov! Se zelo veselim. Vendar pa ti piškotki ne bodo čisto navadni, pač pa bodo iz pasjega adventnega koledarja, ki mi ga je poslala moja Klara. Komaj čakam, da se odštevanje do božiča zame začne.
Vsak dan bo drugačen okus piškotkov. Super, ker mi bodo spet norele moje gurmanske brbončice. Sem si pa zadal posebno misijo. Vem, da je adventni koledar narejen 1 dan - 1 piškotek. Jaz bom moje domače tako navdušil s svojim znanjem in triki, da mi bodo z veseljem namenili kar dva, tri, štiri, pet, kar vse piškotke naenkrat. Zagotovo mi bo uspelo.
Ko bodo piškotki iz adventnega koledarja pošli, bom imel malo časa za oddih. Ker po vsakem napornem treningu, je potrebno malo počitka. In jaz ga bom izkoristil za lovljenje senc, tokrat pod smrečico.

In še, kaj je lahko na tem svetu bolj zabavnega, kot zrenje samega sebe v odsevu novoletnih bunkic. In, ko se nočeš več videti, jih enostavno sklatiš iz smreke in vola - milijone drobcev roma v koš za smeti. 

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter