Akita Inu (japonska akita)

Lep, inteligenten in močan pes.

Akita Inu (japonska akita)

Pasmo japonska akita, ki izvira iz regionalnih lovskih psov, so najprej obnovili in ohranili predani vzreditelji v  japonskem društvu Akitainu Hozonkai. Pasma je znana po prikupnem medvedjem videzu ter visoki telesni in duševni zmogljivosti.

Splošne lastnosti:

Vrsta: 5. FCI skupina – špici in pratipski psi

Velikost: velik

Barva: rdeča, bela, sezamova, tigrasta

Višina: 61–67 cm

Teža: 30–40 Kg

Temperament: pogumen, družinski, močan

Pričakovana življenjska doba: 10–14 let

Dlaka: srednje dolga

Zahtevnost nege: zahtevna

Primeren bivalni prostor: priporočljiva hiša z vrtom ali dvoriščem, prilagodi se tudi življenju v stanovanju

Zahtevana aktivnost: veliko

Velikost legla: 3–12 mladičkov

Druge lastnosti po lestvici od 1 (najmanj) do 5 (največ):

Primernost za prvega psa: 2

Velikost: 4

Primeren za življenje v stanovanju: 3

Stopnja energije: 4

Stopnja izpadanja dlak: 5

Zahtevnost nege: 1

Lahko ostane cel dan sam: 1

Dojemljivost za učenje: 3

Inteligenca: 3

Igrivost: 5

Naklonjenost do otrok: 3

Prijaznost do mačk: 2

Nagnjenost k pobegu: 2

Nagnjenost k grizenju: 4

Nagnjenost k lajanju: 4

Zdravje: 4

Nabiranje teže: 4

 

 

 

 

Akita Inu (japonska akita) – zgodovina

Akita inu oz. japonska akita je velik japonski pes. Izvira iz gora na severu Japonske iz območja, imenovanega Akita. Japonske akite so med najstarejšimi japonskimi avtohtonimi psi, pasma pa je ostala nespremenjena že stoletja. Njihov prednik je pes matagi, ki spremlja tradicionalnega zimskega lovca severne Japonske – matagija. Pasma je bila razvita za pomoč pri lovu na divje prašiče, japonske jelene in azijske črne medvede, saj so psi preganjali živali, dokler lovec ni prišel in jih ubil.

Pasma je postala splošno znana po zgodbi o posebnem psu akita inu, ki je pritegnila pozornost ljudi po vsem svetu, zaradi česar je bila pasma Akita Inu leta 1931 uradno razglašena kar za japonski nacionalni spomenik. Akita Inu je tako postal japonski simbol zvestobe in lojalnosti, povezan z institucijo cesarja, leta 1934 so mu na železniški postaji Shibuya v čast postavili celo bronasti kip. Poleg tega kipec akite tradicionalno podarjajo novorojencem kot simbol zdravja in dolgega, srečnega življenja. Leta 1937 je Hellen Keller obiskala Japonsko in vzljubila to pasmo. Podarili so ji dve akiti. To sta bila prva psa pasme  Akita Inu, ki sta prispela v ZDA. Med drugo svetovno vojno je pasma skorajda izumrla, po zaslugi prizadevanj nekaterih ljudi pa so bile japonske akite izpuščene na oddaljena gorska območja, kjer so se še naprej razmnoževale s svojimi predniki in tako preživele vojno. V začetku 20. stoletja so akite križali tudi z drugimi pasmami, kot so angleški mastif, nemška doga, bernardinec in tosa inu, da bi jim dodali določene lastnosti bojnih psov.

Prepoznavnost pasme

Ameriški kinološki klub je pasmo japonska akita priznal leta 1955. V Združenem kraljestvu je bila prvič predstavljena v Kanadi leta 1937, čeprav je postala bolj priljubljena šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V Avstralijo je Akita Inu prišla iz ZDA, v Novo Zelandijo pa iz Združenega kraljestva leta 1982 oziroma 1986.

 

Videz

Japonske akite so veliki psi z debelo dvojno in bujno dlako, ki spominja na sibirskega haskija. Njihova dlaka je običajno kratka, čeprav imajo nekatere akite zaradi prisotnosti recesivnega gena tudi dolgo dlako. Ameriška in japonska akita se razlikujeta po barvah kožuha, saj je ameriška akita lahko v vseh možnih barvah, japonska akita pa jih ima lahko le nekaj, to so rdeča, plavkasta, sezamova, bela in bež barva.

Japonska akita nima nobenih lis, v nasprotju z ameriško, ki ima lahko nekaj lis in vzorcev, na primer črno obrazno »masko«. Poleg tega imajo japonske akite svetlejše poteze in glavo, podobno lisici, medtem ko so ameriške akite težje in imajo glavo, podobno medvedu. Vse akite imajo trikotna ušesa, ki so rahlo nagnjena.

Karakter in temperament

Akite Inu so lepi, inteligentni in močni psi, znani po tem, da so pogumni in samovoljni. Poleg tega so dominantni, spontani in neodvisni. Večinoma so mirni in tihi ter nagnjeni k temu, da neprestano v naprej razmišljajo in šele nato reagirajo, saj pred odzivom na situacijo presojajo stvari. Zaradi te lastnosti so nepredvidljivi in jih je težko prebrati. Akita inu je močan pes z močno in zapleteno osebnostjo, zaradi česar ga je težko imeti in ga je posledično zahtevno vzgajati. Vsekakor niso primerne za prve lastnike psov, saj potrebujejo nekoga, ki zna biti ob njih trden in jih bo usposobil, da bodo poslušne in zveste družabnice. Lastnik se mora potrditi kot vodilni, pes ga ne sme nadvladati, saj le tako lahko akita obvladuje svoje dominantne lastnosti in posesivnost.

Če so japonske akite dobro vzgojene in usposobljene, so odlični hišni ljubljenčki, ki so izredno zvesti in predani svoji družini. To je pes, na katerega se lahko lastnik zanese in mu zaupa, saj bo naredil vse, da bi zaščitil svojo družino. Pravijo, da so japonske matere svoje otroke pustile v oskrbi akite, kar jasno kaže na stopnjo zaupanja, ki jo lahko zaupamo akiti. So tudi dobri psi čuvaji, saj so teritorialni in zaščitniški ter branijo svoje ozemlje pred vsemi vsiljivci. Kljub temu so umirjene in redko lajajo.

Ujemanje z otroki in drugimi vrstami živali

Ker ti psi niso bili vzrejeni za življenje v skupinah, temveč za življenje in delo sami ali v parih, niso prijazni do živali in so zadržani tudi do tujcev. Nagnjeni so k agresivnosti do drugih hišnih ljubljenčkov in so še posebej nestrpni do živali istega spola. Zaradi tihega in previdnega temperamenta Akita Inu ne kaže znakov agresije, njeni napadi pa so nenadni, nepričakovani in precej divji. Zato je akite priporočljivo imeti kot edino hišno žival.

Odrasli morajo vedno nadzorovati stike med psi in otroki, kar še posebej velja za to pasmo. Noben otrok ne bi mogel imeti bolj zvestega skrbnika in soigralca, kot je japonska akita, vendar lahko slabo vzgojena Akita Inu postane neprijetna in lahko celo ogrozi življenje vašega otroka. Otroke je potrebno naučiti spoštljivega in prijaznega vedenja v vseh stikih s psi. Igro med psi in otroki je treba vedno nadzorovati, tudi pri dobro izurjenih psih.

Hranjenje

Prehrana japonske akite je odvisna od stopnje aktivnosti posameznega psa, njegovih zdravstvenih potreb in želja lastnika. Ta pasma je nagnjena k alergijam, zato je pomembno najti prave sestavine/vire hrane in zagotoviti visoko kakovost hrane. Za mladiče se priporoča hranjenje trikrat na dan, za odrasle pa dvakrat na dan.

Kolikšna bo količina hrane odraslega psa, je odvisno od njegove velikosti, starosti, telesne zgradbe, metabolizma in stopnje aktivnosti. Psi so tako kot ljudje individualni in ne potrebujejo enake količine hrane. Skoraj samoumevno je, da bo zelo aktiven pes potreboval več hrane kot pes, ki je na kavču. Kakovost hrane za pse, ki jo kupite, je prav tako pomembna – boljša je hrana za pse, bolj bo nahranila vašega psa in manj je boste morali stresati v pasjo skledo. O oblikovanju ustrezne prehrane za vašega psa se posvetujte z veterinarjem.

Zdravje

Akite Inu so nagnjene k displaziji kolkov, hipotirozi in avtoimunskemu tiroiditisu, imunskim boleznim, kot sta VKH in pemfigus, k težavam s kožo in očmi (PRA, Micro, entropion), patelo in k težavam s koleni. Najpogostejši vrsti raka pri japonskih akitah sta limfosarkom, ki prizadene bezgavke in limfne celice, ter osteosarkom ali kostni rak, ki je ena najbolj agresivnih vrst raka pri psih.

Za to pasmo so značilne avtoimunske bolezni, za katere trenutno ni genetskih testov, ter raznolike alergije na hrano, okolje itd. Za japonske akite je priporočeno testiranje kolkov in oči, močno priporočljivi so pregledi in testi za težave s patelo, ščitnico in hipoplazijo sklenine.

Nega

Za redno nego Akite Inu lahko vedno uporabljate krtačo z mehko in drsno površino. Parkrat letno pričakujte čezmerno odpadanje dlake, tako bodo v tem času vsepovsod šopki dlake vaše akite. Kopel, ki ji sledi sušenje s hladnim zrakom in temeljito razčesavanje, bo pomagala pospešiti naravni proces puhaste dlake, značilne za japonsko akito.

 

Akiti Inu je nohte potrebno striči s škarjami ali pilico za nohte. Redno umivanje zob in vzdrževanje čistoče ušes sta bistvenega pomena ne le za videz, temveč tudi za zdravje. Za ohranjanje zdrave in razkošne dlake je priporočljivo še nežno krtačenje vsakih nekaj dni (odvisno od dejavnosti), pri dolgi dlaki bo pogostejše krtačenje pomagalo preprečiti nastanek roževine.

Potrebna količina gibanja

Pasma ima veliko željo po plenu in je lahko agresivna, zato je priporočljivo, da je japonska akita na javnih mestih ali v bližini drugih živali in neznanih ljudi na povodcu. Za pasmo so zelo priporočljivi redni sprehodi in umska vadba. Z ustreznim usposabljanjem in previdnostnimi ukrepi so tudi odlični spremljevalci za dejavnosti na prostem, kot sta pohodništvo in kampiranje.

Akita Inu je najsrečnejša in se najbolje počuti, če živi v hiši z vrtom s svojo družino. Ta pasma ni hiperaktivna, vendar potrebuje vsakodnevno gibanje. Japonska akita potrebuje od trideset minut do ene ure na dan, priljubljene dejavnosti so hitri sprehodi, tek (za odrasle pse, starejše od dveh let) in pohajkovanje po dvorišču. Obisk pasjega parka verjetno ni dobra ideja, saj je akita agresivna do drugih psov.

Zaradi visoke inteligence te pasme je najboljša raznolika rutina. Ne želite si namreč dolgočasne in posledično škodoželjne ter čemerne akite. To vodi do vedenjskih težav, kot so lajanje, kopanje, žvečenje in agresija. Akito Inu vključite v družinske dejavnosti in je ne puščajte dolgo časa same.

Vzgoja

Japonska akita se najbolje odziva na pozitivno usposabljanje in metode, ki izkoriščajo njeno naravno inteligenco. Hitro se naveliča ponavljanja, zato so učinkovitejši kratki in raznoliki treningi. Da bi psi te pasme ostali zavzeti, so potrebni vsakodnevni duševni izzivi in obogatitev. Zaradi svojega lovskega porekla japonska akita običajno rada uporablja svoje naravne instinkte pri delu z nosom na lovu v hlevu in zunaj.

Že od mladička dalje naj bodo japonske akite izpostavljene prijaznim ljudem in različnim živalim, da lahko spoznajo različne situacije. Tako bo Akita Inu nadzorovala svojo agresivnost, dominantnost in posesivnost ter bo bolj nežna in sproščena, ko se bo soočala z novimi situacijami, ljudmi in živalmi. Akite torej ne potrebujejo veliko gibanja. Za zadovoljstvo akite zadostujejo vsakodnevni sprehodi in občasni intenzivni tek. Obožujejo pa sneg in hladno vreme ter bodo uživale v prijetnem teku na mrazu.

Mladički ter cena in nakup

Samička Akita Inu v leglu skoti od 3 do 12 mladičkov, v povprečju 7 ali 8. Pri vzgoji mladiča japonske akite je treba biti še posebej previden. Ti psi med četrtim in sedmim mesecem starosti zelo hitro rastejo, zato so dovzetni za kostne bolezni. Dobro se počutijo ob kakovostni in nizkokalorični prehrani, ki preprečuje njihovo prehitro rast. Poleg tega mladičku Akite Inu nikar ne dovolite, da teče in se igra na trdih površinah, kot je pločnik; običajna igra na travi je v redu. Izogibajte se prisilnemu skakanju ali teku po trdih površinah, dokler pes ni star vsaj dve leti in dokler se njegovi sklepi niso popolnoma oblikovali (tečaji agilityja za mladiče, kjer se skoki izvajajo v velikosti enega centimetra, so primerni).

Čistokrvna japonska akita je ena dražjih pasem psov. Običajno so povprečni stroški nakupa mladiča hišne kakovosti pri uglednem vzreditelju približno 900 do 2000 €. Za mladiča Akite Inu z vrhunskimi pasemskimi linijami in vrhunskim rodovnikom pa boste morda morali odšteti tudi od 3000 do 5000 €. Ugodnejša alternativa so posvojitve psov iz zavetišč ali posvojitev starejšega psa, ki ni več mladiček.

Rotvajler (Rottweiler)
Nazaj na seznam
Rodezijski grebenar

Registracija

Povzetek košarice
(0)
Košarica je prazna.
Dodajte izdelke
Nazaj na vrh 031420506