Mišolovec

Mišolovec

Eden od članov moje družine je ta teden s kleti prinesel svoje zelo zimske čevlje, ki jih čez poletje vsako leto pridno pospravi. Da v bivalnih prostorih ni vsega preveč, ga v to dejanje prigovori najbolj redoljubna članica moje družine. In ko jih je želel obuti, je ugotovil, da so pogrizeni.
Ves razburjen je prišel do ostalih in potožil, da imamo v kleti najbrž kakšno miško, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi jaz dosegel čevlje na tako visoki polici in jih tako pogrizel. Potem pa se je obrnil k meni in me prav resno vprašal, če kaj vem o nočnem premikanju in mišji sostanovalki. Častna pasja, da se mi sanja ne. Nasploh se lahko ocenim, da nisem tip psa, ki ga zanima grizenje čevljev in copat. Čevlji smrdijo, ker so v njih noge. Noge pa smrdijo, ker iz rite rastejo, vedno pravijo moji.
Ko sem bil še mlajši, sem rad grizljal svojo pasjo uto in ročaje predalov, oboje z namenom pustiti lasten pečat in še, da so vsi vedeli, kdo je pasji gospodar hiše in ute. Pri copatih se to ne izplača - dobiš samo jezne poglede in preden se uspeš komurkoli pohvaliti, so copati že v smeteh.
Nato so moji opazili, da je nekdo začel grizljati popolnoma novo, v plastični ovoj zavito čokoladno bonboniero. Zopet sem bil zaradi višine postavljene bonboniere opran vseh sumov nedovoljenega malicanja in napadov na slastno čokolado.
Pa vendar se mi je zdelo, da je malo krivde tudi na meni. Saj veste, moji predniki so bili izvrstni lovci, jaz pa nisem slišal niti majhne miške, ki se je domnevno smukala levo in desno dva metra stran od mene.
Odločil sem se, da bom to spremenil in napel sem svoja ušeska, kot so to počeli moji lovski predniki. Kmalu je postalo jasno, da imam lov v krvi. Postal sem namreč tako obseden z lovom na miško, da še spat nisem mogel. Slišal sem, kako je ukradla korenček, se povzpela v shrambo in začela jesti moko, le jabolka ji niso prav nič dišala. In jaz sem vztrajno skakal, gledal in opozarjal moje domače na lokacijo moje nove cimre.
In tretji dan divjega lova sem jo uspel stisniti v kot in ji postaviti svoj ultimat. Življenje ali denar sem zabevskal v pasjanščini. Itak me ni zaštekala. Pogledala me je s svojimi prelepimi temnimi očki in malo se mi je zasmilila, a jaz sem že videl, kako me moji kujejo v zvezde in bom v zahvalo za ulovljeno malo nadlogo dobil najboljše kosilo, kar ga premore svet.
Kot bi trenil, sem jo ulovil in jo imel v svojem gobčku. Potem me je popraskala po jeziku in zato sem se ustrašil in jo posledično spustil. Ušla je za škatlo s ploščicami, za vinski sod in ostalo kramo. Dva od članov moje družine sta bila priča temu dogodku in sta videla moj uspešen ulov in neslaven spust, predvsem je bilo to zanju znamenje, da miška obstaja.
In še, da bo od starosti umrla, če bosta čakala, da jo ulovim jaz.
Razočaran sem bil, ko sem bil izločen iz lovljenja miške. Tedaj je moje spretnosti nadomestila kletka, kamor so člani moje družine nastavili sirček. Malo sem bil ljubosumen na mišjo cimro - ona je dobila sirček samo zato, ker naj bi miške imele rade sir. Ni ji bilo treba niti pokazati trikov, ki jih moram jaz tako vztrajno ponavljati. In še, stavit grem, da sem v trikih precej boljši, kot ona.
Vendar pa imava z miško očitno nekaj skupnega - obema hrana očitno pomeni življenje, saj se je miška ujela v kletko s sirčkom. Preden bi se uspel z njo pogovoriti o najljubših posladkih, so jo domači odpeljali v gozd.
In tako so mislili, da so opravili z mišjo nadlogo. Tudi jaz sem bil vesel, ker sem mislil, da bom spet lahko (brez prisluškovanja nepovabljeni gostji) v miru spal.
Oh, kako sem se motil.
Na poti po stopnicah, namenjen v sladkemu spancu naproti, sem najprej mislil, da imam samo prisluhe, nato pa so ob mojem pogledu gor kar naenkrat vame zrle velike, temne očke. Nisem si želel spet nove cimre, zato sem se zapodil proti njej. In mojim domačim se je ponavljanje teh mojih spretnih manevrov zdelo nadvse nenavadno. In tako so zaradi mojega čudnega obnašanja ugotovili, da imamo v kleti hiše, kjer živim, vsaj še eno miško.
Moram vam povedati, da smo sedaj uspešno ujeli dve miški, 50% po zaslugi sirčka, ostalo pa po moji zaslugi. Sem zelo ponosen nase, saj se moji domači  zanesejo name. Jaz pač miško zares čutim in slišim, oni pa ne. Zato kletko s sirom nastavijo tja, kjer jaz čudno manevriram.
So mi rekli moji domači, da miške zunaj zebe in pridejo na toplo in tja, kjer je hrana. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo spravile tudi na mojo hrano, ki mi jo pošlje moja Klara. Danes zjutraj so moji domači opazili luknjo v žaklju. No, sem vam rekel, da je miškam, kot meni, všeč hrana. In to ne vsaka, vendar le tista, ki je najboljšega okusa. 

 

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter