Škrti graščak

Škrti graščak

Moji domači vedno pravijo, da sem polnopravni član družine. To dokazujejo s tem, da me povsod vzamejo s sabo - v trgovino, cvetličarno, v hribe... Povsod, vam pravim. No, edini del dneva, ko sem sam doma, je čas, ko so moji domači v službi. Njihov prihod domov pridno počakam na povodcu.
Sam sem kar ponosen na svojo (kot temu rad rečem) 'notranjo uro'. Točno vem, kdo kdaj pride iz službe. Malo mi pri tem pomagajo tudi ušesa, saj ima vsak avto različen zvok.
Moji vedno pridejo domov v paru, ker si delijo avto. Pravijo, da je to ceneje, bolj ekološko in fino za krepitev medsebojnih odnosov. To zadnje je le krinka, saj so v resnici čisto tipični Gorenjci. Zakaj bi dali več, če ni treba. To je hkrati tudi moj moto pri crkljanju. Valda, saj sem Gorenjec.
Spomnim se, da se je med mojimi domačimi zadnjič razplamtela debata o škrtosti in racionalnosti, o razlikah med obema. Ne sprašujte me o podrobnostih, vendar vam povem, kako si to razlikovanje razlagam jaz. Moji domači so škrti glede dajanja slastnih piškotkov meni (jaz bi jih pojedel najmanj 10), racionalni pa, ker kupujejo na PasjaHrana.net in tako ostane več v njihovi denarnici. 
Pa da se vrnem na svojo notranjo uro. Ta me nikoli ne razočara. Ko pride domov najstarejša članica moje družine, točno vem, da je čas za moje kosilo. Ker mi ga postreže ona. Moja notranja ura okoli devetih zvečer tiktaka, da je treba spat. In ob osmih zjutraj, da je čas za nov dan. Ko vstanem in grem na sprehod točno vem, da bom potem najbrž sam in bodo moji v službi.
Vendar me je ta teden presenetil na celi črti. Moj najstarejši član me je namreč kar trikrat vzel s sabo v službo. Najstarejši član moje družine namreč dela v lokalnem muzeju. Če ga kdo vpraša, vedno pove, da zelo rad dela tam. Ker je delo raznoliko in kljub temu, da ga obkroža polno starih stvari, s katerimi se na tak ali drugačen način ukvarja, je vsak teden nekaj novega. In ta teden so začeli s prenovo zeloooooo starega gradu, od katerega so ostale samo še ruševine.
Ko sva se peljala proti gradu, nisem vedel, kaj bom počel cel dan. In potem sem kmalu ugotovil. Grad, oziroma kar je ostalo od njega, je popoln za raziskovanje, na njem obstaja veliko kotičkov za skrivanje in nasploh je odličen za preživetje lepega jesenskega dne.
Najstarejši član moje družine in njegovi sotrpini so začeli kopati. Cel čas so se zadrževali ob kupu polnem skal. Želel sem jim olajšati delo in začel kopati tudi sam. Jaz sem kopal v upanju, da ulovim martinčka, fantje pa so si najbrž želeli najti zaklad.
Ko sem se utrudil od kopanja, sem se ulegel na skalo, ki jo je obsijalo prekrasno sonce. Iz skale sem imel desno razgled na moje domače mesto, levo pa na fante, s katerimi sem še malo prej divje kopal. Zaspal sem. Sanjal sem o tem, da sem postal graščak na tem gradu. Imel sem svojo pasjo princesko, s katero sva skupaj preživljala dneve in noči. Imel sem tudi svoje podložnike,ki sem jim ukazal, da morajo začeti peči najboljše meso, ki ga dobijo od okoliških kmetov.
Sanjal sem tako živo, da se mi je zazdelo, da je vonj pečenega zrezka napolnil moj celoten smrček. Ko sem odprl oči, pa sem videl, da so sanje postale resničnost.
Moji fantje kopači so bili lačni in začeli so si peči kosilo, ki sem ga bil na srečo deležen tudi sam. Joooooj, je bilo okusno.
Sem bil vesel, da so namenili dovolj mesa tudi meni in so pozabili biti Gorenjci vsaj za par minut. So rekli, da sem si zaslužil malico. Potem smo se po napornem dnevu odpravili domov, ker delo s polnim želodčkom pač ni mogoče.
Bil sem že doma, ko je odbila notranja ura za prihod moje osebne postrežnice kosila. Prišla je iz službe in pogledal sem jo tako lepo in prosil za kosilo tako zelo, da je klonila. Delno tudi zato, ker ji je najstarejši član moje družine pozabil povedati, da sem že jedel. In tako sem dobil še eno kosilo.
Ne bom razlagal, da je moja ritka naslednji dan skoraj eksplodirala, ampak tako to je.

Povzetek: Jaz, Ozzy, sem graščak. Imam svoje podložnike (moje domače, saj mi dajejo jesti), ki jih imam najraje na svetu, čeprav so glede količine moje hrane (skoraj vedno) škrti kot Gorenjci. Ampak je, kot ugotovljeno, ta škrtost meni v prid.

Nauk zgodbe: Graščaku rita poje, če podložnik spozabi se škrtosti svoje.

Moje dogodivščine lahko spremljaš tudi na Instagramu: @dogodivscine_malega_ozzyja

Deli prispevek
Starejši prispevki Novejši prispevki

Komentar

Pusti komenter