V sredo po sprehodu sem leno poležaval v dnevni sobi, prijetno sit in preprosto len. K spanju me je silil nežen vonj popoldanske kave in stanje popolnega ugodja. Ko sem že mislil, da bom takole prijetno preležal celo popoldne, je zazvonil telefon ene od mojih punc. Oglasila se je in dala na zvočnik. Seveda sem takoj vedel, kdo je na drugi strani linije - moja Klara.
Zanimalo jo je, kako sem kaj. Nadnebeško, sem si mislil.
Ob takih telefonskih razgovorih po navadi po pol minute izgubim vse zanimanje za vsebino pogovora, ker punce govorijo, govorijo, govorijo in ne nehajo. Čist tu mač zame. Ampak tokrat sem spretno vlekel na ušesa. Ker sta govorili o meni. Vem, prisluškovanje ni lepa lastnost, ampak če me pa že opravljata, potem bi bil pa malo nor, da ne bi poslušal.
V glavnem, Klara je eni od mojih punc zastavila vprašanje, če jaz kaj lovim močerade. Lov na močerade? Jih opazim, ampak jih ne lovim. A to je zdaj pasja modna muha?
Kot sem slišal iz pogovora, je imela Klara namen napisati blog o tem. In Klara piše po navadi samo o ful kulskih stvareh. In očitno lov na močerade je ena od teh stvari. Zato sem se odločil, da bom ob prvi priliki poizkusil kakšnega uloviti tudi sam.
Vse, kar sem potem še izvlekel iz pogovora, je bilo ponavljanje besed ene od mojih punc: "Ne, ne, ne. Ah kje pa. Ne, res ne počne tega. Mamo kr srečo, ja." Za to zadnje sem mislil, da se že nanaša na eno drugo stvar - recimo na lepo vreme, ali pa na to, da smo vsi zdravi pa da mamo dosti za jest.
Zato sem nehal poslušati.
Napaka.
Naslednji dan je bil kot naročen.
Z mojima puncama sem se odpravil v domače hribe. Sta mi rekli, da gremo hop iz postelje na stol. Na stol ne skačem prav rad, bolj mi je blizu udoben kavč, po možnosti z dekico, da je prijetno mehko. Ampak, ko smo začeli hoditi, jaz nisem nikjer videl stola, kamor bi mogel skočiti. Šele potem mi je bilo razloženo, da je Stol gora, visoka več kot 2000 metrov.
Na pot smo se odpravili tako zgodaj, da sem imel čas samo za lulanje po sosedovi ograji, ker se je tako mudilo. Saj nisem povedal nikomur od domačih, ker vem, da lulati po sosedovi ograji ne smem. Ko pa čutim novo dogodivščino, hočem hitro opraviti vse potrebe in biti prvi povsod, tudi v avtu.
Na začetku poti smo hodili skozi gozd, ki je bil razmočen od dežja, padajočega prejšnji večer in že kar kmalu sem opazil, da je gozd dobro založen z močeradi. Začel sem izbirati žrtev svojega lova. Načrtovanje mi ne gre najbolje od rok, veste, bolj sem pes navdiha in spontanosti. Vztrajno sem čakal na pravi trenutek...
Ena od mojih punc (tista, ki je govorila po telefonu), je Klari obljubila sliko mene in močerada za potrebe Klarinega bloga. Seveda na varni razdalji, da ne bom slučajno skočil vanj in postavil moje punce na laž o mojem ne-lovljenju močeradov.
Ko ga je opazila, mi je rekla, naj sedem zraven in sem pri miru.
Pridno sem se nastavil fotoaparatu. Vendar, kot pravijo nekateri: s figo v žepu. Pet fotk. Škljoc, škljoc. A so okej?
Med preverjanjem uspelih posnetkov, sem izkoristil priložnost za skok na močerada. Itak, če sem pa sklepal, da je to ful popularno. To je v pasjem svetu kot je v človeškem jojo, pa fidget spinner, pa hoverboard in vse te zadeve. Si mislim.
Saj sem se samo hotel malo poigrati z njim, se z njim loviti po širnem gozdu ali pa imeti kakšno dobro debato o problemih tega sveta. Nisem imel nikakršnega namena ga pojesti. Ker jaz jem samo še brikete, ki mi jih pošlje Klara. Saj to že veste.
Pa sem ga spet malo polomil.
Moji dve punci je zaskrbelo zame, ker so baje (šele zdaj vem) močeradi strupeni in škodljivi zame. Izkusil sem tudi, da niso nič kaj pretirano zabavni, nočejo se loviti med smrekami in debatirati o problemih sveta.
Zaradi moje lumparije z močeradom sem bil tudi okaran. In zato sem preostanek izleta na Stol hodil pridno poleg, kar v mojem primeru pomeni samo 5 metrov pred mojima puncama.
Njuna jeza je kmalu pošla in še posebno ponosni sta bili name, ko sem dosegel vrh Stola in tako postavil svoj osebni rekord. Tako visoko še nisem bil nikoli in razgled me je čisto prevzel. Najbolj mi je fino stati na robu prepada. Kakšna svoboda!
Na vrhu sem dobil za nagrado tudi svoje briketke in malo sendviča, za katerega sem prosjačil odkar se je odvil iz folije.
In tako sem v četrtek popoldne počel isto, kot v sredo - leno poležaval v dnevni sobi. Brez ideje, kaj bo prinesel naslednji dan. Vem pa, da ne bo dolgočasen.
Tukaj pa si preberi Zakaj je močerad tako nevaren za nas, je moja Klara vse lepo napisala!
Sledi mojim dogodivščinam na Instagramu: 
@dogodivscine_malega_ozzyja
Komentar